Na materinski dan sem sama praznovala zanimivo obletnico – vstopila sem v novo desetletje, praznovala sem svoj 40. rojstni dan. Priznam, da je občutek kar malce čuden, morda celo smešen. Še ne toliko nazaj so štiridesetletniki v moji glavi pomenili prave staroste, danes pa sem v njihovi vlogi tudi že sama.
Zato, da me dejstvo ne bi preveč zastrašilo, je poskrbel prijazni univerzum, ko mi je čisto pred nos pomolil dve nadvse zanimivi zgodbi in to oseb, ki sta od mene starejši več kot pol stoletja. V enem tednu sem se pogovarjala z gospo, ki je na isti dan kot sem 40-tko praznovala sama, obrnila svoje 92-to leto, in z gospodom, ki je v začetku leta praznoval 90. jubilej. Malce hudomušno sem ugotovila, da niti približno še nisem na sredini svojega življenja. Še bolj od tega spoznanja pa je bilo pomembno, da sem še poglobila zavedanje o obilju, ki je poklonjen našim generacijam.
Oba sogovornika sta me skozi spomine peljala v čas svoje mladosti, ko je bila na prvem mestu predvsem težnja po hrani na mizi. Zares težko si predstavljam, kako se počutita, ko danes gledata, kako celi kontejnarji hrane romajo v smeti, sama pa sta nekoč morala dobesedno garati, da sta lahko preživela lačna usta v njuni družini. Oba se še zelo dobro spominjata vojnih časov, ko sta na ukaz tvegala svoja življenja in svoja najstniška leta preživela v strahu, žrtvovanju in garanju za druge. V tistih časih so bile srčne želje poteptane, nihče ni govoril o sanjah, na prvem mestu je bila le misel, da preživiš tekoči dan.
Delali so z golimi rokami, na stotine kilometrov so prehodili ali jih v najboljšem primeru prevozili s kolesom, če niso mislili, kot prevladujoča politična srenja, so jih očrnili in jim metali polena pod noge, izgubljali so ljubljene zaradi najbolj preprostih bolezni, svoje potenciale so pokopali v ustroju socialističnih fabrik…
Zelo težko si predstavljam, da je minilo manj kot stoletje, ko se je svet tako zelo spremenil in nam odprl toliko neomejenih možnosti. A ne govorim samo materialno. Najmočnejše spoznanje sem doživela, ko sem dobila odgovor na vprašanje, česa v življenju se gospa spominja z največjo radostjo. Kaj v njenem življenju je bilo zares lepega? Uživala sem v njenem nežnem nasmešku, ki ga je sprožilo vprašanje, potem pa me je presenetila z odgovorom, ki me je dobesedno vrgel na tazadnjo. Največje veselje skozi njenih 92 let je, da se ni pustila prepričati politiki in je ostala zvesta svoji veri.
Odgovorila je iskreno in iz srca in prav zato me je šokirala še toliko močneje. Je to, da ostaneš zvest svojim prepričanjem res največja radost življenja? Kaj pa pet otrok, potovanje na drug konec sveta, čudovit vrtiček ob domači hiši, polna hiša vnukov …? Kmalu za tem, ko sem izklopila svoj racio, je prišel aha-trenutek. Odgovor je povzemal “program” le treh generacij pred mano, v njem pa je zajeto to, zaradi česar danes tudi večina mlajših še vedno ne more napredovati.
Sprogramirani smo, da slepo verjamemo v prepričanja, ki smo si jih pridobili v primarni družini in si pod krinko varovanja svoje identitete ne dopustimo premagati omejujočih vzorcev in podzavestnih blokad.
Prepričanje, da moramo varovati svojo družinsko zapuščino vrednot in prepričanj je bilo še pred stotimi leti največja možna vrednota, sreča pa je bila sama po sebi le velika iluzija. Na tem mestu sem spoznala, kako neomejeno obilje imamo današnje generacije tudi na področju zavedanja. Vedno več nas je učiteljev, ki širimo vest o tem, da so prepričanja pravzaprav največja blokada v razvoju naših potencialov. Vse več ljudi se zaveda, da si pridobimo brezmejne možnosti šele takrat, ko začnemo dvomiti v pravzaprav vse, kar verjamemo.
Največje veselje mi je, ko to dojamejo tudi moje stranke in se pred mojimi očmi osvobodijo žrtvene identitete, na ta način pa si omogočijo, da lahko na ves glas rečejo, da so srečne za prav vsak trenutek svojega življenja.
ČE TAK NAPREDEK DOŽIVLJAMO LE TRI DO ŠTIRI GENERACIJE KASNEJE, KAKŠNIM EKSPONENTNIM MOŽNOSTIM BODO ODPRTI ŠELE NAŠI OTROCI, VNUKI IN PRAVNUKI?
In prav to je moj namen. Presekati verigo, ki jo nosijo okoli svojega potenciala stare generacije in novim rodovom dati priložnost, da naredijo nov korak v evoluciji človeškega razvoja in zavesti. Mamice imamo pri tem morda največjo vlogo, saj preko našega vzora teče najmočnejši prenos podatkov, prepričana pa sem, da so vitezi novega časa tudi srčni podjetniki, ki smo si že dopustili odpreti ključavnico in pokukati v naš srčni potencial. Ko bo človeštvo v globalu ugotovilo, da najbolje delamo tisto delo, v katerem uživamo, in bo tako delo postalo tudi primerno vrednoteno, bo svet postal veliko lepši, lahkotnejši in tudi višje vibracijski.
Srčni podjetniki se v tem trenutku še vedno borimo z omejujočimi prepričanji starih generacij in čeprav se včasih zdi, da bijemo boj z mlini na veter, pa temu ni tako. Kdor vztraja, bo uspel in bo s svojim vzorom navdihnil druge. Navdih je tisti, ki stali okovlje, počasi pa se bo v pravo smer začelo vrteti tudi globalno prepričanje. Verjamem, da se prav zdaj dogaja evolucijski premik in tako tudi ni naključje, da je okolje sedaj bolj kot kdajkoli prej naklonjeno priložnostim za podjetništvo.
Ker gre za prelom in so priložnosti velike, je seveda tudi na trgu nastala velika gneča. Kot vedno v evoluciji, bodo tudi tukaj “preživeli” najmočnejši, tisti, ki se bodo znali vesti čisto zares podjetniško in ne le v duhu inspirativega navdiha. Pomembno je povezovanje, bolj kot kdajkoli prej pa je pomembno tudi znanje o trgu, potrošnikih in prodaji. Vedno znova se tudi skozi mojo prakso kaže, da uspejo tisti, ki razumejo, da sami ne zmorejo vsega in k sodelovanju povabijo mentorja, ki jim idejo iz utrinka pomaga spremeniti v sijočo zvezdo.
Vesela sem, da sem delček tega mozaika in moj potencial nosi tako vznemirljivo vlogo. Kar strese me ob misli, kako čudovite spomine in opise norih sprememb bom sama delila pri svojih 90-tih letih. Uf, me čaka še veliko srečnih in veselih trenutkov!
