Verjetno vsak starš kdaj nevede izgovori besede, ki se ne skladajo s filozofijo o popolni vzgoji. Z njimi svojim otrokom nočemo nič slabega, a če zaradi vzorcev iz naše preteklosti ostajajo pogosto tudi v izrazoslovju naše sedanjosti, njihova moč dobi nove razsežnosti in kaj hitro lahko zaznamujejo prihodnost našega podmladka. Pomembno je, da se jih začnemo zavedati, ko naredimo ta ključni korak, pa lahko, če jih le malce še spodbudimo, hitro izginejo iz našega življenja.
Zadnjič sem se zalotila, da sem sinu, ko je zjutraj s solzami protestiral pred igralnico, nehote zabrusila: »Da te ni sram! Kaj bodo pa rekli tvoji prijatelji, ko vidijo, da se cmeriš, kot dojenček?« Bilo je zgodaj, kave nisem uspela popiti v svojem običajnem miru in močno se mi je že mudilo v pisarno. Izrekla sem besede, za katere dobro vem, da vse prej kot spodbujajo otroško samozavest. Ko je bila trditev v zraku, me je skorajda streslo. »Kakšne neumnosti blebetam! Otroku v nobenem primeru ne smemo spodbujati sramu in ga kregati, kadar kaže svoja čustva. To vendar vem.«
Pa vendarle je prišlo kar samo iz mene.
Mojega sončka sem hitro objela, ga posadila v naročje in mu navkljub hitenju posvetila nadaljnjih deset minut. Iskreno sem se mu opravičila za histerično reakcijo in mu pripovedovala kaj vse lepega ga čaka v vrtcu. Ko sva se umirjeno poslovila in sem na licu še vedno čutila njegov poljub, sem se poglobila v svoje misli. Zakaj sem ravnala tako nesmiselno? Kako lahko kljub vsemu, kar vem in celo učim, še vedno rečem kaj tako destruktivnega? Hitro mi je postalo jasno. Šlo je le za brezpredmetno frazo, ki pa je izhajala iz skozi generacije podedovanih vzorcev.
Moji možgani so v krizni situaciji sprocesirali najhitrejšo rešitev, tako, ki sem jo verjetno v podobnih situacijah sama pred tem slišala že ničkolikokrat v življenju.
Na srečo sem podedovala tudi bolj konstruktivne vzorce, ki me vodijo, da se soočam s svojimi dejanji, mislimi in čustvi in jih znam tudi objektivno analizirati. Namesto, da bi se zaradi svojega izreka obtoževala ali počutila krivo, sem to sprejela kot priložnost, da se izboljšam. Opazila sem svoj negativni vzorec, sedaj pa sem odločena, da se te navade razbremenim in z njo počistim tudi del svojega bremena iz preteklosti.
Čeprav se zdijo take in podobne trditve na prvi pogled zelo nedolžne, pa nam lahko razkrijejo marsikaj o nas.
Če so se zasidrale v naš besednjak, so zagotovo svoje korenine naredile tudi v naši podzavesti.
Kaj sem lahko sklepala iz svoje trditve »Da te ni sram?« Prepričana sem, da je prav ta kratka fraza ena od izvornih grehov za bolečino, ki jo začutim, ko slišim, da nekdo govori za mojim hrbtom. Me mora biti pred njimi za svoja dejanja sram? Že starši so mi govorili, da je njihovo mnenje tako zelo pomembno … Ko pomislim bolje, pa vem, da mi tudi moja starša zagotovo nista želela naprtiti tega bremena, ko sta sem in tja v prepiru uporabila to nesmiselno podedovano orodje.
In sedaj ko to vem, me lahko boli manj. Lahko se soočim z občutkom in mu dovolim, da najde odraslo razlago.
Z vsakim takim spoznanjem mi bo lažje, ključno pri tem pa je, da ne izgubim zavednosti. Treniram se v prepoznavanju svojih vzorcev in vsakič, ko jih prepoznam, poskušam poiskati njihov izvor. V primerih, ko s svojimi dejanji že po kmečki pameti dajem slab vzor, je znake malce lažje prepoznati, zakomplicira pa se, ko besede niso tako jasno »škodljive«.
Čeprav se zdi nelogično, so našo sedanjost in preko nas posledično tudi prihodnost naših otrok, negativno zaznamovali marsikateri »pozitivni« nasveti naših staršev.
Velika je verjetnost, da je naš bančni račun kmalu po plačilu položnic prazen zato, ker smo si nekje pridobili slabo mnenje o bogastvu. Si že kdaj rekel/a, da denar pokvari ljudi? Ali pa, da so vsi bogataši lopovi? Moj predlog je, da tega nikar ne počni v družbi svojih otrok. Še bolje bi bilo, če se enkrat za vselej spopadeš s tem prepričanjem in poiščeš tehtne razloge, zakaj je denar ena najboljših stvari na svetu. Dejstvo je, da je tukaj in z njim je življenje veliko lepše, zato ni smiselno, da se zavarujemo pred bogastvom…
Ko smo že pri trditvah, za zabavo in v razmislek povem še eno: »Kdo te je naredil, da si tako lep-a (pametn-a, pogumn-a, močn-a)?« Rečeš to kdaj v hecu? Poskusite se na tak način hecati čim večkrat.
Vprašanje, ki otroku sugerira njegove pozitivne lastnosti, nezavedno pospešuje razvoj teh vrlin.
Ko otrok skozi vprašanje sliši, da je lep, pameten, pogumen, močen, … se njegove misli aktivirajo, začnejo poglobljeno razmišljati o tej lastnosti in jo zacementirajo v podzavest. Na žalost je podobno tudi obratno. Tako se poskusimo izogibati »Kaj je s tabo?«, »Zakaj si poreden?« … Ko uide enkrat, dvakrat, trikrat ni velike škode, pomembno pa je, da ne postane del naše vsakdanje rutine.
Tako kot pri vseh rečeh, ki se jih želimo naučiti, je tudi pri oblikovanju novih, pozitivnih vzorcev potreben trening.
Vsekakor je prvi korak, da sploh ugotovimo, kaj moramo spremeniti. Vsak ima v sebi nešteto vgraviranih navad in prepričanj, za katere meni, da mu dobro služijo, zato je težko prepoznati, da obstaja tudi boljša alternativa. Včasih lahko že v kratkem pogovoru z človekom, ki ima malce bolj razširjena obzorja, pridemo do velikih preskokov. Kdor ima zares veliko srečo, ima ob sebi prijatelje, ki vidijo dlje od njega. Ker se največkrat družimo z ljudmi, ki so nam podobni, pa je to na žalost prej izjema, kot pravilo. A nikar ne obupaj. Če veš, da te omejujejo vzorci, ki slabo vplivajo nate in na tvojo okolico, a jih nikakor ne znaš razvozlati, ti lahko vozel pomagam razpreti jaz. Izurjena sem, da slišim kaj se skriva v tvoji podzavesti in znam postaviti pravo vprašanje, ki te popelje bližje k tvojemu cilju. Rezerviraj svojo brezplačno informativno posvetovalnico, da te razbremeniva prvega od tvojih nekonstruktivnih prepričanj.
