Ko sem spoznala svojega mentorja, enega najboljših trenerjev na svetu, Christiana Mickelsena, so se mi ob njegovih močnih besedah pokonci postavile vse dlake na telesu. Več noči zapored so bile moje sanje zamazane z vprašanjem »KAKO naj si to privoščim?« in takrat sem bolj malo spala. Nato pa se je nekaj v meni spremenilo. Prepustila sem se intuiciji, se otresla kako in enostavno skočila. Ta vikend je na seminarju v San Diegu Christian delil besede, ki mi močno odzvanjajo v glavi: »The biggest dream killer is »how« (največji ubijalec sanj je »kako«)«. Pa še kako prav ima, najbolj smešno pa je, da kljub navidezni nelogičnosti to velja skoraj vsakič, ko stojimo pred večjo življenjsko izkušnjo.
Kako?!
Sliši se zelo nedolžno, a vendar ima ta beseda nad človeštvom nenadzorovano moč. Za njo stojijo kratkoročni in dolgoročni poslovni plani, z njo se zbuja vsak starš, ko planira svoje dnevne aktivnost, ob njej se ustavljajo samske ženske in moški, ki si želijo nekoga ob sebi, v zadnjem času pa je dobila premoč celo nad nosečnicami, ki načrtujejo svoj idealen porod.
Ko si v glavi zastavimo to vprašanje, se nevede omejimo.
Začrtamo ravno linijo, ki omeji naša obzorja in nam prepreči, da pogledamo nad horizont. V nas zbuja razočaranje in nemoč, če ne gre vse tako, kot smo si zamislili. Velikokrat nas zaustavi še preden sploh stopimo v akcijo. Začrta nam iluzijo o omejitvah, spodbudi naš strah in nas pribije na staro mesto.
Kaj pa bi lahko bilo drugače, če si besede kako ne bi postavili?
Vsak človek ima v sebi intuicijo, ki je naš najboljši vodnik. Odrasli največkrat ta dar zanemarjamo in pustimo, da ga pomendrajo družbena pravila, naša stara prepričanja in znanje, ki so nam ga vcepili v šoli.
Cel svet kriči: “Brez natančnega planiranja ne moremo doseči cilja”.
Delno v tem leži resnica, nihče pa nam ne pove, da sta ključna pravi trenutek in prava mera. “Kako pa naj vem, kdaj je pravi trenutek in kako vem, kako natančno planirati?”, se sedaj verjetno sprašuješ … Toliko novih KAKO. Zaupaj si, ključ je vedno in vselej v intuiciji. Pa vendar se zdi to tako abstraktno. Je, pa le ni…
Si pogledamo nekaj primerov?
Ali imajo novopečene mamice, ko jim v roke prvič položijo dojenčka, natančen načrt? V idealnem primeru ne, saj največkrat v naročju niti še nikoli niso držale tako majhnega bitjeca. Pa vendar, kar nekako vedo, kaj je potrebno. Čutijo kaj morajo storiti in ko poslušajo srce svoje delo odlično opravijo. Razen, če v glavi že nimajo prej »peklenskega« načrta. Mamice, ki so se predhodno oborožile s prepričanjem, da je dojenje njihova glavna prioriteta, imajo največkrat največ težav z vzpostavitvijo mleka. Ko ne gre vse po načrtih, se frustracija povečuje in začaran krog pripelje do tega, da je otrok kmalu na flaški. Podobno je tudi, ko mamice vedo, da bo njihov otročiček brezpogojno spal v svoji posteljici. Morda prav njihovo bitjece potrebuje več topline in ko ni ob mami ne more zaspati. Ob joku mamici popustijo živci, otrok začuti nemir in neprespane noči se vlečejo v neskončnost…
Kaj pa nosečnice, ki planirajo svoj porod? Porodni načrt je po knjigah nujna oprema vsake bodoče mamice. Zanima pa me, kako lahko ženska, ki bo rodila prvič, sploh ve, kaj si želi od poroda. Je že res, da knjige govorijo o tem, kaj je naravno in kaj ni, verjamem pa, da vse to vedo tudi zdravniki. Ko si ženska s porodnim načrtom v glavo zasidra misel, da bo rojevala stoje, ko hoče prevzeti kontrolo v situaciji, ki je v rokah narave, si sama nase nakoplje nesrečo. Če ne gre vse po načrtih, frustracija zaustavi napredek in marsikateri porod se konča s carskim rezom. Seveda ne pravim, da je porodni načrt larifari. Prav je, da ga zapišete, prav je, da verjamete, da se bo zgodilo po vaših željah, a ob tem izpustite besedice kako in prepričanje, da tako mora čisto zares tudi biti.
Kaj pa poslovne ideje? Ali se je Thomas Edison spraševal kako, ko je razmišljal ali je žarnica prava ideja? Je Alexander Bell vedel kako bo naredil telefon? V začetku zagotovo ne. V svojih genialnih možganih sta začutila, da je to prava stvar in sta brskala toliko časa, dokler nista našla odgovora. Podobno je tudi z drugimi izumitelji. Ker se niso obremenjevali z besedico kako, smo jim lahko hvaležni za letala, elektriko, multimedijske pripomočke, polet na luno …
Pa naše sanje?
Že tisti, ki jih zares čuti, ima veliko srečo. Največkrat je naša bit tako zapacana z vrvežem vsakdana, starimi vrednotami in prepričanji, družbenimi normami in resignacijo, da o svojih sanjah niti ne razmišljamo. Pa vendar vsak, ki ne sledi svojemu pravemu poslanstvu, ali kot rečemo malce bolj ezoterično sanjam, globoko v sebi čuti razočaranje in pomanjkanje. Vozel, ki se pretaka po telesu in ga začutimo vsako jutro, ko odpremo oči. Obotavljivi korak na stopnicah do naše pisarne. Nemo gledanje travel-channela. Izogibanje prijateljem, ki imajo srečne družine… Vse to so znaki, da še ne uresničujemo svojega potenciala.
Morda je čas, da končno pogledamo vase in poslušamo, kaj nam pravi srce? Če je na naši osnovi preveč prahu, bomo morda potrebovali malo več časa, predvsem pa nekoga, ki nas zna poslušati in v podzavesti priklicati skrite znake. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem utišane strasti obudila že v prvem pogovoru s stranko. Bi poskusil/a tudi ti? Dogovoriva se za brezplačni termin.
In, ko veš kaj je pravo zate, pozabi na kako.
Skoči, plavaj nekaj časa, spoznaj teritorij in nato začni pod taktirko notranjega glasu načrtovati.
Se sliši še kako nerealno? Kaj pa če izpustiš kako? Morda se končno znebiš čigumija na podplatu, ki ti preprečuje, da svobodno odkorakaš v lepšo prihodnost … 🙂
