Počitnic je konec in otroka sta prvi teden šole že odvozila. Življenje se vrača v tirnice in počasi se sestavljam tudi sama. Prav neverjetno je, kako včasih, pa če še tako vztrajno stremimo k ciljem, motivacija enostavno pade. Priznam, da se je to v zadnjem času dogodilo tudi meni in zadnja dva meseca sem bolj kot ne preživljala v iskanju svoje resnice, morda tudi v iskanju svoje prave poti.
Več različnih, med seboj nepovezanih dogodkov, je pred poletjem poskrbelo, da sem v sebi začela čutiti vedno večji dvom. Popolnoma jasno mi je (bilo), da je to naraven proces, del klasičnega cikla rasti, a še vedno mi občutek ni bil všeč. Nemir se je preganjal po vsaki moji celici, po glavi so mi švigala različna vprašanja, v želodcu pa sem spet čutila tisto, pred leti tako poznano in kot kamen trdo kepo. Vsaka naloga, ki sem se je lotila, se je zavlekla, cilji so v moji glavi dobili črno piko dvoma, še celo mejlov tebi se mi ni ljubilo pisati.
Moja intuicija mi je potihoma prigovarjala, da so vsi ti moji občutki tukaj zato, da lahko ponovno premislim, se na novo skalibriram s svojimi željami in si dovolim odpreti svoje srce. Vseeno pa me je vsakič znova, ko sem “zabluzila” dan, grizla vest. Prav smejala sem se sama sebi, ko sem se opazovala, kako se sama pred sabo zagovarjam z neumnimi izgovori, kot so “prevroče je bilo danes”, “otroka sta prišla prekmalu domov”, “sestanki so me vrgli iz ritma”, “sama se o tem ne morem odločati “ … Kako faking patetično!
Vem, da se s takimi trenutki sooči skoraj vsak od nas srčnih kreatorjev.
Ni lahko ves čas držati pozitivnega tempa, sploh če te univerzum preizkuša z izzivi, ki so kot sol na boleče brazde iz preteklosti. Še težje je, če se uresniči kateri od velikih strahov ali pa če se nekdo zoperstavlja tvojim vrednotam in smislu, zaradi katerega že toliko časa garaš kot živina in se zanj celo mnogo preveč razdajaš. Ja, vsak ima take trenutke, in zelo dobro vem, kako neprijetno je biti v taki koži. Vem, kako neprijetno se je zoperstaviti mislim, ki ti pravijo, da je tega dovolj in je verjetno čas, da si spet poiščeš kako bolj “udobno” in varno službo.
Ja, tudi sama imam včasih take misli. Zaradi nemira v sebi postanem nemirna tudi navzven, ne zmorem mirno tolerirati gužve zahtev okoli sebe in se sem ter tja zalotim, kako kričim na otroke, preklinjam bedake in se izogibam družbi. Ni lepo biti v taki koži, ampak, če se svojega stanja zavedamo z vso zavestjo in si dovolimo dati jasno namero, da se pokaže najboljša rešitev, bo ta hitro prišla. Sama si v takih situacijah pomagam tudi z vajami in orodji, ki preverjeno dvigujejo energijsko vibracijo in prav to zadnje obdobje moje “tasitne” mi je še enkrat nazorno pokazalo, kakšno izjemno moč imajo meditacija, zavestno prakticiranje hvaležnosti in vizualizacija.
Ta tri orodja so del moje jutranje rutine in rečem lahko, da sem prav zaradi njih pred tremi leti uspela postati nov človek. Vendar pa … Vsakič, ko grem na dopust na morje, kjer sem ujeta v ritem družabnega kampiranja, moja jutranja rutina nehote odpade. Čeprav moje celice prav žejno kličejo, da bi sončni vzhod pričakala ob morju v lotus poziciji in z meditacijsko glasbo v ušesih, pa so izgovori premočni. “Prepozno smo šli spat”, “kaj pa če se otroka zbudita brez mene”, “telefon sem pozabila napolniti in nimam glasbe”, “oblaki zakrivajo vzhajajoče sonce” … Prav vse mi pomaga, da poležavam pod šotorskim krilom, dokler me na plano ne vržeta lačna otroka. Načeloma s tem nimam večjih težav v svoji glavi, saj je dopust v prvi meri namenjen temu, da se odpočijemo, ne pa, da se zbujamo ob noro zgodnjih urah: A posledice se pokažejo prav neverjetno hitro. Čeprav se imam na počitnicah fino, pa po vsakem prihodu domov moja energijska vibracija, ob tem pa tudi motivacija in občutek moči vidno padejo. Sledi seveda kar precej dela, da spet pridem v svoj ritem in si priborim pravo dozo navdušenja.
Letos je zapostavljanja vibracijskega treninga sprožilo pravi rušilni tsunami že sredi dopusta. Na službeni e-naslov je prispelo izsiljevalno pismo, ki me je čustveno sleklo. Pritisnilo je na dve moji izredno visoki vrednoti – poštenost in občutek svobodne varnosti, in na ta način zabilo še zadnja dva žeblja v nemiren tok mojih misli. Začutila sem, kako ranljivi smo podjetniki v svojih pravicah in dvom se je še okrepil. Na srečo sem se v preteklosti že toliko natreninrala, da znam tok svojih misli vedno pogledati tudi iz helikopterske perspektive. Naj bo še tako hudo, vedno ob svojem razmišljanju stopim izven sebe in z nevtralnostjo raziščem različne okoliščine. Moje glavno vprašanje v tem trenutku je bilo “Kaj mi ti občutki govorijo, h kakšni priložnosti me vodijo?”
Takoj, ko sem prišla domov, sem tudi obnovila svojo vibracijsko rutino in dozo meditativnega sproščanja celo podvojila. Zanimivo sem v le slabem tednu na travniku našla kar dve štiriperesni deteljici, v dar pa sem od bežnega znanca dobila knjigo, ki govori o pomenu misli in njihovem vplivu na manifestacijo ciljev. Moj nemir se je počasi umiril, vrnilo se mi je zaupanje in začela sem iskati pravo resnico v svojem srcu. Umirjeno sem nehala riniti z glavo skozi zid.
Namesto, da bi iskala izgovore, sem si le pustila čas in povsem zavestno umirila ritem dela. Prebrala sem knjigo, pogledala sem si webinarje, ki so me klicali s svojim naslovom, in si pustila uživati v svobodi. Nekega jutra, ko sem bluzila v svoji samorefleksiji, me je prešinilo kot strela z jasnega. Projekt, ki ga delam povsem ob strani, ki ga bolj kot ne jemljem za zabavo, projekt, v katerega pravzaprav ne vlagam veliko marketinških aktivnosti, ampak le komuniciram iskreno iz srca, prav ta projekt teče nadpovprečno dobro in mi zagotavlja celo višji zaslužek, kot sem ga pričakovala … Delo, ki ga vlagam vanj je povsem spontano, enostavno, brez najmanjšega čustvega naboja. In noro dobro laufa! To je bila informacija, ki sem jo potrebovala …
V zadnjem času sem se vse preveč posvetila ciljem in nalogam, ki so me izčrpavali, ob katerih se garala namesto, da bi se igrala, poleg vsega pa je bil vedno v moji podzavesti tihi dvom ali to, kar delam, delam prav in so elementi zastavljeni tako, da so vsem v največjo korist. Namesto, da bi se prepustila in uživala v svojem poslu, sem bila bitko sama s sabo, z ljudmi, ki sem jim obljubila sodelovanje, in z manifestacijo, ki je s porazom prikazovala, da smer ni prava.
Prižgala se mi je zelo svetla žarnica v glavi: stvari, ki jih delamo lahkotno in spontano prinašajo najboljše rezultate. Takrat so naše aktivnosti usklajene z našo intuicijo in so naš pravi potencial, naša optimalna pot in naš največji doprinos za okolico. Vse ostalo, tisto, ob čemer začutimo nelagodje, morda dvom, iskanje izgovorov in težino, tisto pa so rezultati, ki jih je kreiral naš racio in niti približno niso naš pravi optimum. Prepričana sem, da so sicer tudi take priložnosti in izkušnje prišle v naše življenje z namenom, a če se nelagodje nadaljuje in morda celo stopnjuje, to jasno nakazuje, da je izkušnja že doprinesla, kar je morala, in je čas za korak v drugo smer.
In tako sem spustila … Odločila sem se, da ne bom več forsirala, pač pa bom skušala prav vse, kar počnem od sedaj naprej delati spontano, čim bolj lahkotno in igrivo. To seveda ne pomeni, da ne bom preizkušala stvari ob katerih se ne počutim lahkotno. Ob preizkušanju novih stvari in stopanju iz cone udobja je logično, da se ne počutimo najbolj udobno, a če se tudi po nekaj poizkusih nelagodje ne spremeni v navdušenje, to zagotovo ni prava smer.
Povsod kamor pogledaš, prav vsi govorijo, kako je podjetništvo, in v veliko primerih tudi delo v korporativnih službah, težaško. Velja celo nepisano pravilo, da če podjetnik nekaj let ne strada in ne živi le od 10 kav dnevno, potem nima najmanjše možnosti za uspeh. Samo trdo, mučeniško delo lahko prinese željene rezultate … Ampak jaz temu že nekaj časa pravim bull shit. Gre le za omejujoče prepričanje, ki pa je povsem napačno. Prave rezultate prinaša delo, v katerem uživamo, delo, ki ga namesto kot delo čutimo kot igro, kot zabavo, kot gorivo za našo dušo. Imam trdne dokaze. Prav zato pa si želim, da bi k delitiranju tega norega prepričanja prepričala čim več ljudi.
Želim, da začnemo kot družba uživati v svojem delu, želim si, da bi vsi kreirali iz svojega srca, na zabaven način in povsem sproščeno. Prepričana sem namreč, da bi to še kako pomembno vplivalo tudi na ostal sfere našega delovanja. Veseli in pozitivni ljudje ne ustvarjajo sovraštva, nimajo želje po maščevanju, ne ljubi se jim prepirati zaradi zasedenega parkirnega mesta ali za nekaj metrov z arbitražo določene meje … Veseli in pozitivni ljudje ustvarjajo veselo in pozitivno družbo, ta pa ustvarja prosperiteto in blaginjo za večino.
Vem, da mi družbe ne bo uspelo spremeniti čez noč, zato lahkotno sprejemam majhne korake. V prihodnjih mesecih bodo moji mejli vsebovali praktične napotke, s katerimi si lahko olajšamo svoj biznis, in zabavne spodbude, s katerimi lahko v delo vključimo tudi igranje. Morda bo nekaj časa trajalo, da se ti moji predlogi usedejo pod kožo, a obljubim, da boš, če le narediš nekaj preizkusov tudi v praksi, začutil-a pravo spremembo. In to ne le spremembo v razpoloženju, pač pa tudi spremembo v denarnem toku in realizaciji ostalih ciljev.
Vabim te tudi, da se pridružiš novi FB skupini BUSINESS IS FUN CLUB. Moja želja je, da v skupini ustvarimo zabavno vzdušje, ki nam bo pomagalo, da bomo tudi težavne stvari naredili z levo roko. Lahko bi bili sicer resni, avtoritativni in super uglajeni, a bomo raje taki, kot smo, taki, kot se najboljše počutimo v svoji koži. Ne ustraši se, ker je naslov skupine v angleščini. Ne bom zahtevala od tebe, da govoriš v tujem jeziku, le moje srce me spontano vleče čez meje naše male Slovenije. Moja vsebina bo tako v večini v angleškem jeziku, če bo kdo želel, pa bom z veseljem pripravila tudi slovensko različico. Jezik pravzaprav ni pomemben, želim si le, da bi noro dobro kreirali, se zabavali in s svojimi navdušujočimi rezultati spreminjali svet na bolje.
Prideš? Klikni in ujemi FUN FAKTOR.
