Se kdaj vprašate kako popotniki najdejo pravo pot do svojih destinacij ? Marsikatere med njimi so zelo odročne, težko dosegljive in zahtevne, a jih je človeška noga že dosegla. Važna je le jasna odločitev in usmerjenost popotnikovih aktivnosti in zagotovo bo prišel na konec sveta, ki si ga je zamislili. Podobno je tudi z našimi življenji. Čisto vse, za kar se odločimo, bomo dosegli, če bomo le trdno verjeli v svojo odločitev in usmerjali svojo energijo v pravo smer.
Včasih je v zgornjo trditev težko verjeti. Najtežje je, ko se ujamemo v cono udobja. To se zgodi zelo pogosto, a navadno nima kaj dosti opraviti s pravim, pristnim udobjem. Navadno je naša cona udobja precej neudobna, v njej se ne čutimo izpopolnjeni, a je tisto, kar poznamo, kar nam je blizu in kar opredeljujejo naše navade. Čeprav bi radi več od tega kar imamo, pa nam je lažje, če se resignirano vdamo v poznani vsakdan in ne verjamemo, da bi lahko dosegli svoje življenjske cilje.
Tako stanje za našo dobrobit ni najbolj koristno. Leta minevajo in le počasi plavamo s tokom. Preden se zavemo, pa nas udari. Temu rečemo kriza srednjih in kasneje poznih let, sindrom izčrpanosti, melanholija in celo depresija.
Kronično slabo počutje je prava epidemija današnjega časa.
Dobra novica je, da za spremembo in napredek ni nikoli prepozno.
Vse kar potrebujemo so »jajca«, poslušanje svojega srca in jasna odločitev.
V vsakem trenutku se lahko odločimo in staro službo zamenjamo za delo, ki nas izpopolnjuje. V vsakem trenutku lahko rečemo ne nekonstruktivnemu partnerstvu in poiščemo človeka, ki nas polno osrečuje. V vsakem trenutku lahko ljudi, ki nam kradejo energijo, zamenjamo s krogom prijateljev, ki nas izpopolnjuje. V vsakem trenutku lahko prekinemo dnevno rutino in jo obogatimo s svojim najljubšim konjičkom. V vsakem trenutku celo lahko bolezenska stanja zamenjamo za zdravje.
Ne bom lagala. Ne zgodi se čez noč in potrebno je veliko zaupanja, potrpljenja in hvaležnosti. Zgodijo se trenutki, ko preprosto ne verjamemo več, da je pot prava. Prikradejo se noči, ko zaradi strahu, da se ne bo uresničilo, ne moremo spati. Pridejo ovire, ki nas močno zamajejo. A to je povsem normalno. Vsako pot, ki sledi uresničevanju našega srca, spremljajo nova spoznanja, odkritja in izkušnje. Na taki poti se krepimo, rastemo in se izpopolnjujemo. Na taki poti se počutimo žive! Kaj ni to odlična protiutež vsakodnevnemu životarjenju, ko le sledimo zakonom, ki nam jih piše kapitalistična družba?
Vse kar je potrebno, je zaupanje, da za vsakim izzivom stoji rešitev. Z jasno odločitvijo in usmerjenimi aktivnostmi bomo dosegli prav vse, kar si zastavimo.
Brez izjem, če bomo le znali vztrajati.
To jasno dokazujejo številni primeri po vsem svetu. Berači so se spremenili v milijonarje, obsojeni na smrt so neštetokrat ozdraveli, žalostni in osamljeni so si našli prince na belih konjih. Če vprašate kogarkoli od njih, kaj je bil glavni razlog za uspeh, bodo vsi potrdili: odločitev, zaupanje in fokus. Večina si je ob sebi zgradila tudi močen odnos z zavezniki, ki so verjeli vanje, jih spodbujali in jim stali ob strani, ko je bilo najtežje. Lahko so to prijatelji, ki se ponašajo z odlično čustveno inteligenco, največkrat pa so za odlične rezultate odgovorni predvsem dobri trenerji ali osebni mentorji.
Za konec naj se vrnem na začetek zgodbe – popotništvo. O tem, kako pomembna je moč odločitve, sem sledila tudi sama na svojih potovanjih po eksotičnih deželah. Najbolj sem uživala ravno v situacijah, ki so se na prvi pogled zdele neuresničljive, a sem jih z zaupanjem in usmerjenimi aktivnostmi vseeno precej z lahkoto dosegla. Za spodbudo naj naštejem nekaj zanimivih primerov, ko bi zaradi ovir zlahka odnehala, vztrajanje pa mi je prineslo še bogatejše izkušnje.
Na potovanju pa Peruju smo si zamislili, da bi do mesta sredi džungle radi prišli po tleh in ne z letalom, kot so počeli vsi ostali popotniki. Ko smo prišli do kraja, kjer niso poznali civilizacije in ko naprej ni več vodila nobena pot, smo se spoznali z lokalnimi ribiči, ki so nam kar samo od sebe ponudili, da nas naprej odpeljejo po reki. V zameno smo jim pokrili le strošek za bencin, izkušnja pa je bila zares izjemna. S pristnimi lokalci smo ujeli velikega soma, spali smo prosto na obali reke, ki se izliva v Amazonko, zjutraj so nas zbujale are, z mačetami smo se prebijali preko džungle in se kopali pod neokrnjenim slapom. Zares neprecenljive izkušnje, ki so spremljale prvotni cilj.
♦
V Mehiki sva s prijateljico zamudili lokalni avtobus, ki bi naju moral pripeljati do Los Angelesa, kjer sva bili dogovorjeni s prijateljem iz Slovenije. Naslednji avtobus je imel odhod šele čez nekaj dni, zato bi prijatelja zagotovo zgrešili, kar bi pomenilo, da nama pade v vodo velik del potovanja. V šali sva na cesti dvignili palec in sredi precej zapuščene puščave Baje Californie nama je po samo nekaj minutah ustavil čudovit športni avto. Ko sva mu povedali kakšen je najin cilj, naju je povabil da prisedeva in naju v slabih 10 urah pripeljal 1200 km daleč. Na cilj sva prišli povsem pravočasno, za nama pa je bila tudi vožnja, ki je ne bova pozabili nikoli v življenju.
♦
Bil je predzadnji dan potovanja po Nikaragvi in ostalo nam je še nekaj lokalne valute. Fanta, s katerima sem potovala, sta vztrajala, da si kupimo spominke in zapravimo kar imamo. Ko smo naslednji dan prišli na letališče, pa smo zvedeli slabo novico. Bilo je potrebno plačati izstopno vizo, a na letališču niso imeli delujočega bankomata. Do leta je bila le slaba ura in uradniki nam niso želeli pogledati skozi prste. Usedla sem se v taksi in ga napotila do glavnega mesta. Vožnja naj bi nama vzela slabe pol ure in izračunala sem, da se nam bo morda izteklo v milininkah sekunde. Potem pa sem na poti zagledala velik znak za Mastercard. Taksistu sem zakričala naj ustavi in stekla proti banki. Do blagajne je bila nepregledno dolga vrsta in skorajda bi obupala. Potem pa sem zbrala zadnje atome moči in v polomljeni španščini 100 ljudi pred mano prosila, naj me spustijo naprej. Pritožil se ni niti eden in tako sem bila s potrebnim denarjem v žepu na letališču še nekaj minut pred letom. Presenečenj pa še ni bilo konec. Letališče ni imelo rentgena, zato so prtljago pregledovali ročno. Izprazniti smo morali 3 torbe, nadzornik je pretaknil vsak kotiček, nato pa smo morali vse zložiti nazaj. Na letalo smo tako res prišli le nekaj sekund pred vzletom, ob tem pa smo se naučili, da je vedno treba poskrbeti za rezervo v denarnici.
♦
S prijateljico sva želeli preko severa Tajske vstopiti v Laos in pripotovati do mesta Luang Prabang. Edina pot, ki je vodila do tja, je bila po reki Mekong. Časa nisva imeli veliko, zato sva se odločili, da izbereva hitri in neudoben čoln, ki te po reki prepelje v nekaj manj kot 8 urah. Tik pred odhodom sva obe začutili slabost, ki naju je položila v posteljo za več kot tri dni. Tako hude zastrupitve s hrano še nisem izkusila, a kar je bilo najhuje, je bilo dejstvo, da so v teh treh dneh plovbo s hitrimi čolni zaradi nizke gladine vode prekinili. Preostala nama je le opcija, da se vrneva na jug Tajske in pozabiva na Laos, ali pa da slediva srcu in kljub daljšemu potovanju izbereva počasno ladjo, ki je do cilja potrebovala 3 dni. Izbrali sva drugo možnost in doživeli najbolj epično pot v svojem življenju. Na ladji sva spoznali odlične prijatelje, prespali smo v odročnih krajih, kjer sva bili priča lokalnemu življenju, pokrajina, ki smo ji bili priča, pa bo ostala v mojem srcu do konca življenja. Kasneje sva zaradi zamude morali skrajšati ogled znamenitega Angkor Wata, a sva se obe strinjali, da je bilo potovanje z izkušnjo iz Mekonga veliko bolj bogato.
♦
Ko smo leta 2009 načrtovali potovanje na Tajsko z 9 mesečno hčerko, je ta nekaj dni pred odhodom zbolela za vnetjem ledvic. Zdravniki so nam prepovedali pot, a namesto, da bi vrgla puško v koruzo, sem začela iskati rešitev. Čeprav se je zdelo nemogoče, sem nov let našla le 10 dni po predvidenem prvem terminu. Zavarovalnica nam je povrnila kupnino prvo planirane vožnje, ker je imel nadomestni let akcijsko, last-minute ceno, pa smo nekaj denarja celo prihranili. Hčerka je uživala v vsakem trenutku potovanja. Vozili smo se z lokalnimi tuk-tuki, najeli smo svoj avto in se suvereno vozili po levi strani ceste, gledali smo slone, preizkusili trajekte… Vse brez najmanjše komplikacije.
♦
Let do New Yorka smo planirali iz Benetk. Za vožnjo do letališča smo si vzeli 4 ure, kar je pomenilo precejšno rezervo. Tik pred Benetkami, morda le dobrih 50 km proč, smo naleteli na zastoj. Imeli smo še dve uri časa, a avtomobili se niso premikali. Zvedeli smo, da je tik pred mestom prišlo do verižnega trčenja več kot 40 vozil. Izključili smo se iz avtoceste in se preusmerili na lokalno cesto, kjer se je kolona sicer premikala, a še vedno zelo počasi. Pred letališče smo prispeli le 15 minut pred predvidenim letom. Sama sem stekla na recepcijo, da bi poskrbela za check-in in tako »ustavila« letalo. Predvidevala sem, da bo mož v tem času že uspel parkirati in bo prišel s prtljago. Nisem pa pomislila, da je torb preveč, še posebej, če v rokah nosiš leto in pol staro malčico. Letalo je zaprlo vrata za prtljago in pomislila sem, da smo let zamudili. V tistem trenutku pa je mož uspel priti do mene. Uredili smo, da so torbe odletele z drugim letalom (in prišle za nami s 3 dnevno zamudo), nas pa so počakali in smo odleteli z le 20 minutno zamudo. Presenečenje nas je čakalo še na vmesni postaji v Amsterdamu, kjer smo ugotovili, da naša on-line prijava za ZDA ni bila sprejeta in v slabi uri smo šli čez težek postopek birokracije. Vse je se dobro izteklo, takoj po vzletu iz Amsterdama pa sem z užitkom odprla pločevinko pira. Od tam dalje nas je čakalo le še uživanje.
