Sem mamica dveh nadvse energičnih otročkov. Na čas, ko sem ju še nosila pod srcem imam izjemno lepe spomine. Obe nosečnosti sta doprinesli k moji osebni rasti, ki je kasneje vodila v največji preobrat v mojem življenju. Kljub temu, da sem ta čudež narave nadvse cenila, pa mislim, da bi se mu lahko posvečala še bolj. Ena od stvari, ki jih obžalujem najbolj je, da nisem pisala nosečniškega dnevnika.
Priznati moram, da obema nosečnostnima nisem posvečala enako pozornosti. Ko sem zanosila s sedaj skoraj šestletnico, sem hodila meter nad tlemi. Ker je bilo zame prvič, sem bila kot detektiv na prvi nalogi. Bila sem polna navdušenja, neverjetno radovedna, malce negotova in noro predana svoji novi vlogi. Prebrala sem na desetine knjig, se priključila številnim forumom in pregledala vse nosečniške spletne strani. Mislila sem, da delam vse kot je treba, spregledala pa sem majhno podrobnost, ki me je vodila v nosečniški diabetes. Kot vodja marketinga sem bila na stres tako privajena, da nisem opazila, kako močno je zaznamoval moje življenje in je uničujoče deloval na moje in otrokovo zdravje. Diagnozo so mi postavili v zadnjem trimesečju, ko je moja »fetusica« merila že kot normalni novorojenčki. Ko se je rodila teden prezgodaj, so njene mere pokazale 4350 g in 57 cm. Čeprav sva se dojili do njenega pol drugega leta, je imela neverjetno slab imunski sistem in je do njenega tretjega leta gostila prav vsak virus, ki jo je opazil.
Ker sem videla, kako škodo sem s stresom povzročila svojemu prvemu otroku, sem se odločila, da v drugo spremenim način življenja. Postavila sem meje, ki so me obvarovale pred preobremenitvami, in o njih spregovorila z nadrejenimi. Proti pričakovanjem so bili razumevajoči in skoraj vseh devet mesecev sem se uspela obraniti večjega stresa. Čeprav raziskave pravijo, da se v drugo nosečniški diabetes zelo rad ponovi, pa to ni držalo zame. Lahko si čestitam za dobro opravljeno delo, vseeno pa vem, da sem izpustila tudi marsikatero priložnost tega obdobja. Ker sem skrbela za zahtevno malčico, mi ni preostalo časa za grajenje povezave z majhnim bitjecem pod mojih srcem. V albumu hranim le dve ali tri fotografije mojega rastočega trebuščka, svojemu čudežu pa sem zagotovo tudi posvečala manj pozornosti, kot si jo zasluži.
Ker sem na lastni koži izkusila kako veliko razliko lahko pri razvoju otročka naredi odnos do nosečnosti, sem se odločila, da spoznanja prenesem še na ostale nosečnice. Ko sem poglabljala svoje znanje, sem naletela na nosečniški dnevnik in se zaljubila v koncept, ki ga ponuja. Na žalost v času svojih nosečnosti te priložnosti še nisem poznala. Svoje vtise in spomine sem sicer vsake toliko zapisala, a brez pravega sistema in jasnega namena.
Ko se sedaj spominjam za nazaj, lahko naštejem zakaj vse mi je žal, da nisem imela svojega priljubljenega nosečniškega dnevnika.
- Med nosečnostma ne bi delala razlike.
Najboljši nosečniški dnevniki so kot vodniki, ki spodbujajo aktivnosti, s katerimi gradimo trdo vez s svojim otročkom. Če bi imela svoj dnevnik, bi se zagotovo potrudila, da bi izpolnila vsa prazna mesta. Bila bi pozorna na predlagane aktivnosti, tako pa bi lažje sledila preverjenim korakom in bi nosečnostma posvečala enako veliko pozornosti. - Bila bi bolj pozorna na svoja čustva.
Večina nosečniških dnevnikov predlaga, da svojemu trebuščku oziroma otročku redno pišemo pismo. Na ta način nas motivirajo, da poslušamo svoje srce in pobrskamo po svojih čustvih. Čeprav bi dnevnik verjetno pisala le enkrat mesečno, pa bi to poglobilo moje zavedanje o tem, kaj se dogaja v mojih mislih in telesu. - Sistematičen zapis čustev, 10 mesecev zaporedoma, bi razkril skrite znake, ki govorijo o mojem življenjskem poslanstvu.
Večina od nas se srečuje z vprašanjem, zakaj smo prišli na svet in kaj je naše glavno poslanstvo. V nosečnosti, ki za predstavlja veliko spremembo, smo na skrite znake, ki razkrivajo našo resnico bolj dovzetni. Če bi danes imela zapisane vse misli, ki so mi takrat hodile po glavi, bi zagotovo lažje prepoznala dokaz, da je smer, v kateri se premikam danes, prava in edinstvena. V sistematičnih zapisih misli se kažejo tudi vzorci, ki razkrivajo naše omejujoče predpostavke, stare vrednote in prepričanja, ki nam ne služijo več. Ko te poznamo, lažje stopimo čeznje in hitreje napredujemo v želeni smeri. - Imela bi spisek koristnih virov, iz katerih sem črpala znanje.
Če bi v seznam zapisala naslove knjig, forumov in spletnih strani, s katerimi sem gradila svoje vedenje o nosečnosti, bi si prihranila čas, ki je bil potreben, da sem se do pravih virov dokopala tudi drugič. Poleg tega bi lahko pomagala nosečim prijateljicam, saj sedaj ne najdem časa, da bi seznam spisala od vsega začetka. - Zabavala bi se lahko s fotoreportažo rasti svojega trebuščka.
Če bi vsak mesec v fotografski objektiv ujela rast mojega trebuščka, bi se danes lahko z otroki zabavala ob izjemnih možnostih, ki jih premore naše telo. Poleg tega bi imela fizični dokaz, da se telo na spremembe odziva zelo fleksibilno. Ko bi me tako v slabo voljo spravil pogled na »ljubezenske« obročke, ki kvarijo mojo silhueto, bi se lahko bodrila z mislijo, da je hujšanje zelo enostavno. Če je moj obseg lahko v devetih mesecih zrasel za več kot 15 centimetrov, lahko sedaj v veliko krajšem času izgubim 3 centimetre. - Ohranila bi spomin na poslovne uspehe, pri katerih sta pomagala otročka v mojem trebuhu.
Večina nosečnic je tudi v obdobju, ko nosi pod srcem otročka, poslovno zelo aktivnih. Zase vem, da sem v tem obdobju dokončala precej zelo pomembnih projektov. Prav je, da naše zmage slavimo, sploh če jih delimo s pomočnikom, ki raste v našem telesu. - Oblikovala bi neprecenljivo darilo za svoje potomce.
Ker sem izgubila oba starša še preden sem prvič zanosila, vem, kako neprecenljivo vrednost imajo zapisani spomini. Podzavestno svoje otroštvo pogosto primerjam z izkušnjami, ki jih imam s svojimi otroci in ob tem mi manjka toliko informacij. Knjiga, v kateri bi bile zbrane misli, čustva in izkušnje moje mami, bi mi bila zagotovo v veliko oporo v trenutkih, ko se sprašujem ali svojo materinsko vlogo opravljam dobro. - Navduševala bi se nad poskusi grajenja trdne vezi z otročkom.
Ker bi vedela, da bo dnevnik nekoč bral tudi moj odrasli otrok, bi se nadvse potrudila, da mu pokažem, kako veliko mi pomeni in kaj vse sem bila zanj pripravljena narediti že od samega začetka. Priljubljena glasba, okusi in vonji, ki jih uporabljamo za grajenje povezave z otročkom, zbudijo pozitivne občutke pri otroku tudi v kasnejši dobi. Ker si sama nisem zapisala naslova pesmi, ki sem jo redno poslušala v svoji prvi nosečnosti, je nikakor ne morem priklicati v spomin. Tako je splavalo po vodi izjemno orodje za spodbudno vzgojo. - Ne bi mi bilo potrebno šteti tednov, da bi bila seznanjena z otrokovim napredkom.
Nosečniški dnevnik bi vključeval opis ključnih mejnikov, ki zaznamujejo fetusov napredek. Ker bi ga pisala na približno isti dan vsakega mesece (v ta namen bi si pripravila opomnik), me ne bi bilo potrebno skrbeti, da bi spregledala kaj zares pomembnega. - Imela bi pripomoček, ki bi me redno opominjal na pomembnost skrbi za moje zdravje, osebno rast, zdravo prehrano in primerno vadbo.
- Dnevnik bi me spodbujal k razmišljanju o srečni prihodnosti z novim družinskim članom.
Ko bi si predstavljala vse zabavne stvari, ki jih bova z otročkom počela skupaj, bi postala bolj samozavestna in prepričana v svojo novo materinsko vlogo. Verjamem tudi, da bi ob uvajanju dojenja imela veliko manj težav, če bi o tem predhodno vizualizirala. - Imela bi pripomoček, s katerim bi lažje vključila tudi moža in mlajšo sestrico.
Bodoči očetje in mlajši otroci težko razumejo kaj doživlja noseča mamica. Če lahko preberejo njene misli in vtise, to poveča njihovo zmožnost empatije. V nosečniški dnevnik tudi oni zapisujejo svoje vtise, s tem pa nezavedno gradijo vez z otročkom v maminem (ženinem) trebuščku in začnejo nestrpno čakati njegov prihod. - Imela bi seznam najbolj nujnih nalog za vsako od tromesečij.
Najboljši nosečniški dnevniki vključujejo tudi listo opravil, ki nas čakajo v posameznem obdobju. S tem, ko bi jih odkljukala, bi si gradila samozavest in prepričanje, da sem pripravljena na novo obdobje.
Na trgu je dandanes kar nekaj nosečniških dnevnikov, a na žalost še nisem našla takega, ki bi vključeval vsa moja pričakovanja. Ker menim, da lahko z dobrim nosečniškim dnevnikom nosečnica močno izboljša svojo izkušnjo, sem se odločila, da primem pisalo v roke in sama izdelam knjižico, ki vključuje vseh 13 razlogov, zaradi katerih obžalujem, da sama dnevnika nisem pisala.
Hotela sem, da se nosečnice ob njem tudi zabavajo, zato so vse strani knjige s trdimi platnicami olepšane z barvami in opremljene s prisrčnimi ilustracijami. Bodoče mamice, ki bolj kot na papir prisegajo na tehnologijo, si lahko naročijo tudi elektronsko obliko dnevnika in tako svoje zapiske ter fotografije vpisujejo kar v dokument na računalniku. Ker vem, da ga bodo v vsakem primeru izpolnjevale kulske nosečke, sem ga poimenovala kar»Kulski dnevnik kulske nosečke«.
KLIKNI in poglej kaj vse ponuja ta ultimativna knjiga spominov.
Nekaj utrinkov iz Kulskega dnevnika kulske nosečke:
[YUMPU epaper_id=”2″ width=”512″ height=”384″]
To je le predogled nekaterih strani.
