Sredi poletja smo v našo družino sprejeli še petega družinskega člana. Zaljubili smo se v štirinožno lepotico po imenu Moana. Nekateri pravijo, da zgleda »šarf«, a je najbolj prijazna in scrkljana kužika na svetu. Veliko ljudi me precej začudeno pogleda, ko jo predstavim z njenim, malce nenavadnim imenom, pri nekaterih pa prav vidim, kako se jim zasvetijo učki. Moja mala kosmata carica je ime dobila po najboljši risanki, kar sem jih kdaj gledala! Si si jo morda že ogledal-a tudi ti?
Sama sem jo prvič videla v začetku letošnjega leta. Zato, da ne bo zmede, naj pojasnim, da to isto risanko nekateri poznajo tudi pod imenom Vaiana – naši vrli distributerji so po nekaj tednih predvajanja naslov spremenili, in sicer bojda zaradi zaščite neke druge blagovne znamke (ali morda celo porno zvezde s tem imenom). Kakorkoli že, čudovita glavna igralka v risanki, ki sem jo spoznala na filmskemu platnu jaz, je imela ime Moana. Od risanke nisem kaj dosti pričakovala, saj je odločitev zanjo padla v enem od tistih dolgih deževnih popoldnevov, ko enostavno ne razmišljaš o drugem, kot o tem, kako bi razbremenil napetost družinskega dolgčasa.
Potem pa … Tihe solzice so mi tekle po licih skoraj pri vsaki sceni.
Pogumna deklica z maorskimi lasmi in havajskimi očmi me je dobesedno vrgla s tira. Skozi njeno zgodbo je posvetila luč na mojo pot in zbudila so se zelo mešana čustva: od razumevanja, do ponosa, žalosti, jeze nase in na koncu tudi do velikega zmagoslavja. Verjetno dogajanje na filmskemu platnu, še posebej, ko gre za risanke, vsak gleda s svojimi očmi in izhaja iz zgodbe, ki jo sam nosi v sebi, ker je bilo sporočilo zame tako zelo močno, pa že nekaj časa čutim, da je prav, da ga delim tudi z drugimi. Morda bom na ta način nekomu, ki to tako zelo potrebuje, dodala iskrico motivacije, predvsem pa si želim, da bi skozi risanko to sporočilo odrasli subtilno prenesli tudi svojim otrokom in jim tako v podzavest vtisnili zapise, ki jim bodo pomagali, da bodo kasneje lažje verjeli v svojo intuicijo in s pogumom sledili svojim željam.
Torej, kdo je Moana? Moana je devetletna deklica, ki skupaj s svojim plemenom živi na idiličnemu otoku. Njen oče je poglavar in vse svoje napore usmerja v to, da vodstvo plemena nekoč preda svoji hčeri. Ima pa majhno težavo … Že kot majhno punčko je Moano neverjetno privlačilo morje. Če je le mogla, je pobegnila k oceanu in gledala čez rt, kjer se obala prevesi v širno morje. Plutje čez to mejo je na otoku strogo prepovedano, a Moana v svojem srcu ves čas čuti, da je prav tam njeno poslanstvo. Ocean jo kliče in v svoji pesmi How far I’ll go poje: “Ne vem kaj je narobe z mano? Zakaj ne morem biti srečna, ko pa imam tukaj na otoku prav vse narejeno po svoji meri? Ocean me kliče in moje srce je tam na drugi strani rta”.
Kaj je narobe z mano? Zakaj je v meni ta nemir? Zakaj je moje hrepenenje tako močno? Uf, kolikokrat se podobno počutim tudi sama! Ne morem ostati na miru, čutim klic, svoje poslanstvo, kliče me iz cone udobja in me vodi, da premagam svoje strahove … Prav ta klic me je prepričal, da sem pred štirimi leti pustila kvazi udobje korporativnega sveta in se podala v podjetniške vode in prav ta klic me vodi, da si postavljam visoke cilje in sledim svoji srčni viziji. Tako, kot so Moano fizično pred oceanom varovale očetove močne roke, so mene dolga leta v okovih držale podzavestne blokade in omejujoča prepričanja, ki sta mi jih z dobrim namenom predala moja starša. In koliko ljudi živi v podobni zgodbi?
Moana je klic morja slišala vedno glasneje in glasneje, a je že skoraj obupala, ko je videla, kako močno je razjezila očeta. Potem pa … Na otoku so palmina drevesa zbolela, rib ni bilo več v morju in otok je zajela lakota. Predvidevanja stare legende so se začela uresničevati in babica je Moani razkrila resnico o njenem ljudstvu. Pokazala ji je stare ladje, ki so jih nekoč zaradi nevarnosti, ki je začela pretiti na morju, na otoku privezali njihovi predniki. Klic, ki ga je nosila v svojem srcu je torej prihajal iz njenih genov, iz poslanstva njenih prednikov, iz krvi, po kateri se je pretakal pustolovski duh. Babica ji je povedala, da ima prav posebno nalogo – boginji zemlje mora vrniti srce v obliki amuleta, ki ji ga je pred več tisoč leti ukradel polbog Maui in je s tem povzročil, da je tudi njihov otok začel propadati. Amulet je Moani še kot majhni deklici prinesel Ocean in vedela je, da ji bo, če se na odpravi na pot, stal ob strani.
Sama nova sporočila zame … Večina od nas zbere pogum za tisto, kar nosi v svojem srcu šele, ko pride do kakšnega zares hudega dogodka. Navadno so to precej travmatične izkušnje, ki nas prisilijo, da zares pogledamo vase in najdemo svojo resnico. Bolezen, smrt koga od bližnjih, ločitev, izguba službe, invalidnost … Zato, da se končno spravimo k pameti navadno večina od nas čaka, da nam univerzum pošlje mrzel tuš in nas z njim prisili, da ustavimo svoje stare konje in izberemo novo pot. Ko boli in ko je naše življenje že skoraj v nevarnosti, takrat šele si vzamemo čas za pravo samorefleksijo in iz globin svoje duše potegnemo informacijo, ki nam jo je univerzum kot naše poslanstvo položil v zibelko. Takrat, ko nam v glavi posveti ta, prava, lučka, takrat se nekaj v nas spremeni. Rodi se pogum, rodi se osredotočenost in rodi se zaupanje, da bo vse v redu. Ko zares spoznamo svoje poslanstvo in ga začnemo čutiti v vsej svoji biti, takrat enostavno vemo, da bomo ob sebi ves čas imeli pomoč, ki izhaja iz nečesa več, kot je le to, kar vidimo z očmi.
In tako se je tudi Moana opogumila, z ladjo preplula rt in se odpravila poiskat Mauija. Ta ji je hotel na vsak način razložiti, da kot nebogljena deklica nima nobenih pogojev za zmago, ker je izgubil svoj čarobni trnek, pa tudi sam nima moči, da bi premagal demone in vrnil amulet na pravo mesto. Njegovo prepričanje je jasno in Moana ga le z vztrajnim prigovarjanjem ter s pomočjo Oceana nekako prepriča, da se podata na pot. Na morju se srečata s celim kupom nevarnosti, a vedno nekako “pregurata”, si zraven oporekata, dvomita, že skoraj obupata … Nato pa končno najdeta zadnjega demona, ki predstavlja največjo oviro do boginje zemlje.
Ja, ko končno najdemo pogum in stopimo nasproti svojemu klicu v srcu, pride cel kup situacij, ob katerih je potrebno preseči sebe in svoje omejitve, pojavi se velik dvom vase, zbudi se občutek, da nam nekaj takega ne pripada … Počutimo se kot na vojnem teritoriju. Nikoli nismo čisto varni, vedno je prisoten vsaj majčkeni dvom, vedno moramo sami sebi dokazovati, da je to, kar čutimo v srcu, zares resnično. Nekateri obupajo, tisti, ki vztrajajo, pa se tik pred koncem srečajo še z največjim izzivom, ob kateremu se zdi, da poti naprej ni.
A Moana je imela jasen cilj. Vedela je, da mora vrniti amulet, drugače bo njen otok pogubljen, in je bila za cilj pripravljena žrtvovati tudi svoje življenje. Popolnoma se je osredotočila na bitko in se ni prestrašila niti takrat, ko jo je Maui zapustil. Za jasnim ciljem v glavi je sproti iskala rešitve in je po predanem boju našla pot okoli demona. Ampaj boginje zemlje tudi na drugi strani ni in Moana z grozo spozna je, da jo demon želi dokončno pogubiti. V tistem trenutku se intuitivno ustavi in ponovno pogleda vase. V trenutku ve, kaj mora narediti. Dvigne amulet, pogleda demona v oči in ga pokliče k sebi. Ocean se se dvigne in demonu naredi pot do Moane. Če bi gledala le z očmi, bi videla, da je njeno življenje tik pred koncem, a Moana še enkrat vklopi svoj notranji GPS in ta ji jasno pove, da se nima česa bati. Povsem umirjeno počaka, da se ji demon približa in namesto ognjenih strel nežno prisloni svoj obraz, da mu Moana v oko vstavi amulet. Grozna pošast takrat odvrže kožo iz zaskorjene lave in rodi se čudovita, rodovitna boginja zemlje. Ta oprosti Mauiu in na Moanin otok prinese blagostanje, Moana pa se vrne domov in je ob umirjenemu morju svoje pleme ponovno popelje na morje. Na ta način osvobodi sebe in vse na svojem otoku, vsi skupaj pa nato živijo srečno v popolnem obilju.
Vau! Ob občutku, ko Mona pogleda demonu v oči in kljub neživljenjskemu strahu počaka, da se ji približa, se začela drgetati. To je pogum, ki ga rabim in to je pogum, ki si ga želim za ljudi, s katerimi delam. Popolna predanost, laserska osredotočenost in brezmadežno zaupanje. To je tisto, kar zares naredi zmagovalca! Moana je to zmogla, ker je imela zelo jasno postavljen cilj. Vedela je, kako se želi počutiti, ko se vrne na svoj otok, in čutila je, da druge izbire, kot da to doseže nima. Bila je tako predana svojemu cilju, da je bila, če tega ne bi dosegla, pripravljena umreti. Prepričana sem, da je s tako energijo tudi izven risank mogoče dosegati čudeže. Ko imamo jasen cilj in smo zanj pripravljeni žrtvovati vse, takrat se vklopi sinhroniciteta, informacija naše intuicije je jasna kot slika in univerzum poskrbi, da se razblinijo tudi največji izzivi. Kako močna informacija zame in kako neverjetno dragoceno sporočilo tudi za moja otroka!
Hm … Morda zdaj misliš, da sem malo čez les, ampak vsaj delček risanke si od takrat dalje ogledam skoraj vsak teden. Služi mi kot nežen opomnik, kot slika tega, kaj si želim tudi zase in zate. Bova kdaj sposobna doseči tako močno predanost svojemu cilju?
Ne vem zate, ampak vsaj približek te moči sem sama čutila že kar nekajkrat in rečem lahko, da težko najdeš kak boljši občutek. Občutek, ko se ti zdi, da ni nič pretežko in si sposoben premikati gore. Ko točno veš kam greš in čutiš, kako se tvoja vizija pretaka po krvi. Sčasoma se zgodi, da mogočen občutek malce zbledi. Naše življenje pač traja malo dlje, kot je trajala plovba po oceanu v risanki, in ko nekaj traja dlje časa to prinese tudi novo zavedanje. Prav zato je potrebno, da naše cilje ves čas preverjamo in jih korigiramo tako, da nas vedno znova navdušujejo in nas vodijo v program polne predanosti. Najboljši čas za tako načrtovanje je okoli novega leta, saj nova letnica predstavlja navidezno prelomnico, ki poskrbi za dodatno motivacijo. Ko sem delala v velikih podjetjih, smo letne plane postavljali že v novembru, pri malih podjetnikih pa sem spoznala malce drugačno dinamiko.
Če načrtujemo še preden pride do prestopa v novo letnico in moramo na dejansko akcijo počakati še kak teden, dva ali tri, pa do takrat prava motivacija usahne. Verjetno bi se tudi Moana težko odpravila čez ocean, če bi ji babica skrivnost razkrila šele nekaj mesecev po tem, ko je otok začel propadati. Enostavno bi se skupaj z drugimi navadila na pomanjkanje in je cilj ne bi več tako zelo vznemirjal. Prav zato bom letos naredila malce drugače, kot je to značilno za staro prakso načrtovanja. Odločila sem se, da delavnico, na kateri bomo z udeleženci pripravili pravi akcijski plan za doseganje ciljev v letu 2018, organiziram v prvih dneh leta 2018. Natančneje v petek 5. januarja, ko se bo silvestrska vročica že malce polegla in se bo vrnila motivacija, da prvi pravi delovni teden v letu zaštartamo na 100 odstotkov. V duhu jasnih ciljev in z natančnim zemljevidom v roki bomo lažje skočili čez naš osebni ocean in se soočili z našimi demoni. Energija tega posebnega dneva, ki ga bomo namenili načrtovanju uresničevanja našega klica, nam bo pomagala, da bomo lažje zaupali, ohranjali fokus in brez kompromisov dosegli svojo boginjo blaginje. Uf, kako sem poetična!
Za vse tiste, ki ste se izgubili v mojem filozofskem blebetanju, pa še link, na katerem je malce bolj jasno opredeljeno, kaj vse bomo delali 5. januarja na delavnici Začrtaj svoj mojstrski zemljevid čarobnega leta 2018. Najprej bomo določili, kako daleč si želiš potovati v naslednjih 12 mesecih in kako se želiš ob tem počutiti, nato bomo začrtali končne koordinate in pripravili idejni načrt akcij, ki te bodo do tja pripeljale. Da boš lažje kos oviram na poti, pa tudi dvomljivemu glasku v tebi in nesramnim demonom, ki te ustavljajo že vas čas, bomo ob koncu pripravili tudi močno motivacijsko vajo, za podporo pa bova s pomočnico Ireno Lesjak poskrbeli tudi z Access Bars prijemi. Klikni tukaj in se čim prej prijavi. Ker želim, da iz delavnice čisto vsak odide s planom, ob katerem bo čutil vznemirjenje, kot ga je čutila Moana, ko je držala v rokah zeleni amulet, sem število mest omejila na 14, da se bom lahko posvetila čisto zares prav vsakemu udeležencu.
Sedaj pa me kliče moja kosmata Moana na štirih nogah. Eden izmed mojih preteklih ciljev je bil, da bi imela službo, v kateri bi lahko ob mojih nogah sedel moj razvajeni ljubljenček. In točno to danes imam. Ja, ja, Moana, saj že grem! Kakoooo je lušna!
Foto: Flickr, BogoGames
