Nedolgo nazaj sem imela priložnost, da kot predavateljica nagovorim približno 70 podjetnic, ki so se zbrale na prvem meet-up srečanju skupine Visoke pete, visoki cilji. Dvorana je bila polna lepih, elegantno urejenih dam, dišalo je po šik parfumih, na nogah pa so se razkazovali seksi čevlji z visokimi petami. Napovedala sem, da bom govorila o tem, kako na glavi učinkovito nositi 100 različnih klobukov. Iskreno sem se nasmejala, ko sem v FB komentarjih ugotovila, da mnoge pričakujejo predvsem modno temo. Verjetno so dekleta program brala med tem, ko so v avtu čakala, da se prižge zelena luč ali pa v zadnjih minutah pred spancem, tako pa jim je znano dejstvo, da je klobuk prispodoba za naše vloge, izletelo iz glave. In to je tako tipično za naše današnje delovanje!
Na srečo smo dilemo pravočasno razrešili in ko sem stopila pred poslušalke, je bilo jasno, da bom predstavila, kako lahko podjetnice in tudi ostali posamezniki v današnjem hektičnemu času sprememb dosegamo veliko produktivnost, pri tem pa navkljub skakanju iz ene vloge v drugo ohranimo mirno glavo in se postavimo po robu stresu. Pobuda za temo je prišla s strani organizatork. Obe sta mladi, hudo talentirani in nadvse ambiciozni. Ob svoji podjetniški, blogerski in svetovalni vlogi sta še mamici, žurerki, hčerki, sestri, prijateljici … Ko pogledaš, kaj vse sta že ustvarili v svojih rosnih letih, lahko rečeš le “kapo dol”. Svojo vzdržljivost pripisujeta galonam kave in aktivni FB skupnosti, ki jima s svojim fitbackom daje vedno novo in še močnejšo motivacijo.
Kljub temu, da bi ju lahko že skoraj uvrstila med superjunakinji, pa, kot lahko razberem iz njunih zadnjih objav, tudi sami ne moreta ubežati svojim mejam in se vsaka na svoj način srečujeta s preobremenjenosto ter vprašanjem, kam vse to vodi.
Ja, zagotovo ni lahko biti javna oseba, saj so pričakovanja množic še dodatno obremenjujoča, a žal je dejstvo, da DANES LE REDEK OD NAS NE JAMRA NAD UTRUJENOSTJO IN NE KAŽE SUBTILNIH SIMPTOMOV, KI OPOZARJAJO NA KRONIČNO IZČRPANOST ALI TESNOBO.
Prav neverjetno je, koliko močnih žensk (in tudi nekaj moških) poznam, ki so zaradi nenormalno visokega krvnega tlaka, ponorelega razbijanja v prsih in občutka težkega pritiska na telo jutro preživeli na urgenci. Preiskave niso pokazale nič posebnega, pa vendar simptomi, o katerih mi poročajo prizadete osebe, zagotovo niso izmišljeni …
Telo ima svoje meje, prepričana pa sem, da se o mejah, ki jih izziva današnji tempo življenja, še sploh ne zavedamo.
Sprememba se je zgodila prehitro, tako hitro, da so stranski učinki presenetili celo znanstvenike in doktorje. Nekateri med njimi so celo prepričani, da mladi, zdravi in fit ljudje, ki priletijo na urgenco zaradi slabega počutja, pretiravajo. Tudi meni osebno se je dogodilo, da me je zdravnica na urgentni številki 112 ob dušenju moža zaradi pljučne embolije prepričevala, da ima le panični napad in ne rabi drugega, kot dihanja v vrečko. Ker imajo na dan več deset klicev z opisom simptomov tesnobnosti, enostavno na situacijo ne gledajo več resno. Ti simptomi nimajo jasnega vzroka in tako zanje ne morejo predpisati konkretne pomoči, zato je to le eden od motečih faktorjev, ki ga je pač treba podelati.
Sama pa sem precej nasprotnega mnenja. Glede na to, da se je količina prej opisanih “napadov” v zadnjem času tako zelo povečala, JE TO ALARMNI ZNAK, DA JE TREBA ČIM PREJ POISKATI REŠITEV. Morda res visok pulz in občutek težke kepe na prsih v danem trenutku nista smrtno nevarna, prepričana pa sem, da na dolgi rok ne kažeta ravno najboljše perspektive za zdravje osebe, ki verjetno tudi po teh kritičnih pokazateljih ne bo sama od sebe spremenila svojega življenja.
Le ugibamo lahko, kateri od teh bo prišel prej – sindrom izgorevanja, adrenalni zlom, infarkt, morda kateri od rakov …?
Na predavanju VPVC je bilo moje uvodno vprašanje: “Koliko od vas se lahko spomni, da 10 minut ne bi počeli prav ničesar?” V polni dvorani so se dvignile le dve ali morda tri roke, pa še te ne preveč prepričano …
DELATI NIČ …
Že ob sami misli na nič, se pri mnogih zbudi občutek slabe vesti, nekateri hitro pomislijo, da je to nekaj za zgube, tretji pa si v svoji glavi naslikajo sebe na kavču in s tablico v roki. Kako je sploh mogoče nič ne delati? Družba je prišla tako daleč, da je to opcijo življenja povsem izvrgla iz svojega sistema delovanja. Sedeti v refleksiji svojih misli je skoraj kot bi te nekdo postavil na mučilni stol. V glavi je kot v prepolnem mravljišču … Misli špikajo, najedajo, kričijo … Aaaaa! Ja, naš notranji svet je čisto in povsem “overload”! In to je posledica impulzov hitečega sveta v katerem živimo.
V zadnjih desetih, še bolj pa v zadnjih petih letih je človek na svoj organizem naložil čisto novo dimenzijo bremena. Naši možgani morajo vsak dan dilati z milijardami različnih informacij, naš organizem je ves čas v stresu, ker mora odgovarjati tisočim zahtevam na drugi strani virtualnih naslovov, elektronsko sevanje ob telefonu, ki je praktično prilepljen na naše dlani, pa drma našo osebno energijsko polje.
Pritisk ni merljiv v kilogramih, amperih, woltih, kljub temu pa nas prži na 120 %.
Največji problem je, da naše zavedanje ne zazna kaj je tisto, kar tako močno šibi naš organizem. Smo kot raki, ki ne opazijo, da se temperatura vode dviguje in mirno plavajo dokler se ne skuhajo v celoti. Če bi jim vrelo vodo dolili na enkrat, bi izskočili, tako pa … se enostavno prilagodijo. Zelo podobno se v resnici dogaja tudi z nami. Prilagodimo se na slabo počutje, sprijaznimo se s kroničnimi bolečinami in najdemo načine, da preživimo tudi napade tesnobe. Ampak, za koliko časa?
Ko sem dobila priložnost, da svoje razmišljanje predstavim na predavanju VPVC, sem bila iskreno vesela. Podjetnice, in to še posebej tiste, ki s svojimi darovi želimo pomagati drugim, sodimo verjetno med najbolj obremenjeno populacijo. Nikoli nimamo občutka, da smo zares naredile dovolj in se znova navdušimo nad priložnostmi, ob katerih začutimo doprinos. Dekleta na VPVC meet-upu so imele še dodatno skupno točko in prav ta predstavlja eno izmed največjih pasti sodobnega časa – večina med njimi aktivno sodeluje na socialnih medijih, nekatere pa si tudi posel gradijo s pomočjo konstantne prisotnosti na Facebooku. Pred mano je bil res pravi študijski primer potencialnega “overloada” …
In prav zato sem vprašanje o 10 minutah delanja ničesar izgovorila zares na glas. Da me sliši prav vsaka izmed njih. Edina rešitev pred “krešom” je namreč dvigovanje zavedanja.
Prepričana sem, da je 10 minut resetiranja možganov, s tem ko jih preklopimo na zavedno off stanje, edini način, da ohranimo zdravo pamet v naslednjih petih ekspanzivnih letih informacijske revolucije, prav tak reset pa je tudi pogoj, da dvignemo svojo produktivnost na normalen nivo in se vsaj malo otresemo krvavega boja z urinimi kazalci.
10 minut zavestnega off-a možganov (bolj strokovno temu stranju pravimo meditacija) na dan je nujni čistilni ukrep, ki ga bodo morali osvojiti tisti, ki bodo želeli biti uspešni tudi v prihodnosti. Tako, kot je treba na telefonu in računalniku za boljše delovanje redno čistiti catche in ostalo navlako. Da to niso prazne marnje, s svojimi primeri dokazuje cela kopica najbolj uspešnih ljudi na svetu – Oprah Winfrey, Tony Robbins, Jim Carry … prav vsi priznavajo, da dan začenjajo z meditacijo, tej praksi pa tudi pripisujejo velik pomen pri doseganju njihovega uspeha.
Zares strašljivo majhen odstotek dvignjenih rok na meetup-u je pozornost zbudil celo pri znanem kolumnistu Mihi Mazziniju. V prispevku se sprašuje ali ljudje res postajamo roboti. Verjetno so tisti, ki so prebrali njegov članek, ali pa morda tudi nekateri, ki sedaj berete mojega, pomislili, da gre za pretiravanje in so prepričani, da sami zagotovo vlagajo 10 minut na dan v svoje dobro počutje. Pa saj ima dan 1440 minut in valjda si najdeš 10 minut zase … 10 minut jmine že zjutraj, ko na sekretu z možgani na off skrolaš po Facebooku. Pa naslednjih 10, ko s kavico v roki prebereš dnevne novice. 10 minut ob glasbi na najvišji jakosti, ko se voziš iz službe … Za večere pa smo itak prepričani, da so “naši”, ko jih preživimo ob filmu ali nogometni tekmi. Ljudje smo res pravi mojstri iskanja kreativnih interpretacij, ko se nam zdi, da bi morali kaj od svoje ustaljene prakse na hitro spremeniti.
Za tiste, ki morda do tega trenutka še niste povsem razumeli, kaj pomeni 10 minut delati ničesar, naj razložim še enkrat: to je čas, ko možgane povsem odklopimo od zunanjih dražljajev in le z oddaljeno zavestjo opazujemo svoje misli. Reset v pravem pomenu besede!
Ljudje smo bitja navad in vem, da prispevek, kot je ta nima dovolj motivacijske moči, da bi nekoga vodil v nov sistem delovanja. Želim pa si, da bi postali vsaj malce bolj pozorni. Lahko kdaj zavestno odložimo telefon ali ugasnemo Facebook še preden nas “potegne notri”? Lahko kdaj sedemo na straniščno školjko brez, da bi brskali po internetu ali pripravljali načrte za vikend? Lahko vsaj za minutko sedemo in poslušamo svoje misli? Ja, vem, na začetku bodo res morda preveč glasne. Morajo dati ven to, kar so naložile. Z malce potrpljenja pa bo prizor vedno bolj miren, vedno bolj tih in vse bolj spokojen. Dokler nekega dne ne boš začel-a uživati v svojih reset 10 minutah in si brez njih življenja ne boš več zamišiljal-a.
Samo predstavljaj si, kakšen potencial ti bo to na novo odprlo …
Nikar ne pozabi, da svet potrebuje edinstvene darove, ki jih nosiš le ti. Kako velik pečat boš z njimi pustil-a, je odvisno le od tebe …
Foto: Katja Božiček
