Drugi teden v decembru je v naši družini nekaj posebnega. 14. decembra ima namreč rojstni dan moja princeska Tara in če ona z navdušenim pričakovanjem razmišlja o tem, kako bo na ta dan res prava “kraljica” dneva, jaz ob tej priložnosti doživljam močno samorefleksijo svojega življenja.
Pred točno devetimi leti sva se z mojim dragim ob devetih zvečer odpravila na kuhanca, da ujameva košček veselega decembra, še pred tem pa sva se ustavila v porodnišnici, da se spoznam z babco, ki naj bi čez nekaj dni sodelovala pri načrtovanem porodu. V porodnišnici sva se mislila ustaviti “usput”, samo za nekaj minut … Pa je trajalo malo dlje. Po tem, ko sem se rokovala s prijazno babco in me je na hitro pošlatala tudi od spodaj, me je šokirala z vprašanjem: “Kateri datum bi ti bil bolj všeč kot rojstni dan tvojega otroka – 13. ali 14. december?” Na stežaj sem odprla usta in v kotičku očesa opazila moža, ki je negotovo zacepetal …
Kaj, je to to?!
Najprej se je po mojih žilah prelil adrenalinski strah, le sekundo za tem pa noro veselje, ker sem se zavedla, da jo bom končno spoznala tudi v živo. Jeej! Babca je bila prepričana, da lahko uredimo tako, da bo zunaj še na isti dan, a je mož odločil, da mu 14. december zveni bolje. Ko so me preoblekli v bolnišnično opravo, sem čutila poseben nemir, a sem bila po drugi strani v sebi neverjetno mirna. Vodilo me popolno ZAUPANJE. Zaupanje, da bo vse OK, da je to povsem naraven proces, ki se mi ga ni potrebno čisto nič bati. Točno ob polnoči (ko se je list na koledarju prevesil v 14. decembra) so z iglico segli v moje mednožje in iz mene je pritekel tcunami plodovnice.
V roke so mi jo položili točno ob 1:07. Moje prve besede popolne blaženosti so bile: “Kako je lepa!”. Tega občutka verjetno ne bom mogla nikoli zares prav opisati, a ga zagotovo ne bom nikoli pozabila. Hormoni sreče so brizgali z vsem svojim šusom po mojem telesu in z veliko radovednostjo smo pogledali na tehtnico, ko je babica sporočila, da je ogromna novorojenčica. 4330 g težka in 57 cm dolga!
Mislim, da sem takrat celo v babčinih očeh zaznala presenečenje, da nam je ob taki dondi uspelo porod izpeljati s tako lahkoto.
Skoraj brez bolečin, ekspresno hitro in ob izlitju najlepših možnih čustev. Sama po drugi strani nisem bila preveč presenečena. Prav tak porod sem v svojih mislih preigravala že neštetokrat prej, in ko se danes spominjam za nazaj, lahko rečem, da je bil prevladujoči občutek v urah v porodnišnici čisto zares enostavno zaupanje. V svojo podzavest sem vtisnila podobo o enostavnem porodu, moj cilj je bil jasen in tako sem ga tudi z veliko lahkoto dosegla.
Pred devetimi leti je tako v mojih rokah počivala mehka, neubogljena in čisto moja dojenčica Tara. Že res, da je bila za novorojenčke velika donda, a je bila še vedno čisto micena, prilegala se je mojemu naročju, njena glavica pa je sedla v mojo pest. Ko to dondico gledam danes, skoraj ne morem verjeti v kako veliko punco je zrasla. Sega mi do brade, nosi čevlje št. 39, o tem, da bi jo dvignila kot dojenčka v svoje naročje pa lahko le še sanjam. V samo devetih letih se je prelevila v pravo babnico in o majčkeni Tarici ni več ne duha in ne sluha.
Kako hitro se življenje obrača najbolje res opazimo skozi odraščanje otrok. Pred svojimi očmi opazujemo neposredno spremembo, ki sta jo sposobna ustvariti človeško telo in človekov um. 14. december mi tako vsako leto služi kot opomnik, kaj vse smo ljudje sposobni manifestirati v manj kot enem desetletju. Iz povsem neoubogljenega bitja, ki ni znal pravilno povleči niti mleka iz dojke, je v samo devetih letih zrasla v skoraj samostojno bitje, ki ima povsem svojo pamet, ki bere knjige z isto hitrostjo kot jaz, ki se bolje od mene spomni dogodkov izpred enega leta, ki veliko bolje od mene obvlada televizijskega daljinca, ki povsem suvereno opravi nakup v trgovini, obvlada našo kužiko in me vsak dan nauči nekaj novega o človeštvu in sebi.
Ali ni res noro, kako velik napredek je človek sposoben uresničiti v sorazmerno zares kratkem času?
Pri tem se vedno vprašam, kako dobro ta potencial izkoriščamo odrasli.
To vprašanje je v decembru še kako aktualno. Prepričana sem, da se tako kot jaz tudi večina drugih, kolikor toliko ambicioznih posameznikov, v teh dneh vsaj potihoma ozira nazaj v leto 2017 in dela mini kalkulacijo svojega uspeha …
Bomo leto zaključili kako drugače kot lani? Morda z več mira v srcu? Z novim, neprecenljivim znanjem “pod kapo”? Z novimi prijatelji, ki nam dajejo najdragocenejšo podporo? Z večjim plusom na bančnem računu? Z najlepšim spominom na pečat, ki smo ga vnesli v življenja ljudi, ki so potrebovali naše edinstvene darove?
Moje misli se ob vsem tem avtomatično ozrejo še malce dlje v preteklost …
Sem v teh devetih letih napredovala vsaj približno toliko, kot je napredovala moja hči?
Z veliko hvaležnostjo v srcu lahko rečem, da sem zadovoljna s svojim napredkom. V tem obdobju sem tudi sama doživela pravi preporod in svoje življenje vzela trdno v svoje roke. Imam srečo, da sledim svojemu srcu, prav dobro pa se zavedam, da je k temu v veliki meri pripomogla res samo sreča. Če pred dobrimi štirimi leti ne bi čez noč izgubila službe in tega prepoznala kot svoje velike priložnosti, bi verjetno danes še vedno, tako kot sem to počela pred petimi, šestimi, sedmimi leti, le životarila in se tiho prebijala iz dneva v dan. Moj pravi razvoj se je začel šele od trenutka, ko se mi je glavi zasvetila misel, da lahko svoje življenje upravljam prav tako, kot sem zmanifestirala svoja dva že skoraj neverjetno enostavna poroda. Takrat, ko si ustvarim jasno sliko tega, kar želim, in začnem zavestno s svojimi navdihnjenimi akcijami temu tudi slediti, nič več v mojem živlenju ne more biti prepuščeno naključju.
Ko se mi je tako pred štirimi leti posvetlila žarnica v glavi, sem začela svoje življenje končno načrtovati. Čeprav sem imela klasičen sistem letnega planiranja v malem prstu, saj sem ta proces opravljala za velika podjetja več let zapored, pa sem čutila, da ta pristop vsekakor ne more biti pravi zame. Moja motivacija niso številke, pač pa me motivirajo slike, navdušujejo me čustva in priložnosti, ki mi ponujajo, da napravim pravi doprinos.
Ker sem ravno v času tega razmišljanja študirala life-coaching, se mi je skoraj na pladnju prikazal sistem, ki mi je ponudil priložnost, da načrtovanje ciljev spremenim v igrivi proces, v katerem se prave smernice rodijo skoraj povsem spontano s pomočjo intuicije, slike, ki predstavljajo moje cilje pa so kot navdušujoča dimenzija virtualne realnosti, ki me vedno znova v motivacijskem duhu nagovarjajo, da nikoli ne pozabim tega, h temu želim strmeti. Seveda to ne pomeni, da moji plani ne vsebujejo številk. Dobro se zavedam, da je posel postavljen na številkah, zato tudi te vedno sodijo v sistem planiranja letnih ciljev, bolj kot cifre na papirju pa so pomembna čustva, ki se sprožijo v meni, ko si te številke predstavljam skozi manifestacijo.
Dejstvo je, da če želimo dosečegati svoj potencial, našega razvoja ne smemo prepuščati naključju.
Tudi pri razvoju otrok narava opravi le delček potenciala, da je ta potencial v celoti razvit, pa zares poskrbijo šele sistemi – šola, interesne dejavnosti, knjižnice … Otoci odraščajo po določenem planu, ki jim ga v večini določajo odrasli. Njihova zavest je v povprečju še premajhna, da bi lahko prevzeli odgovornost za svoje življenje. Po drugi strani odrasli te kapacitete imamo. Na žalost jih zares izkorišča le majhna kopica posameznikov, ki pa po pravilu sodijo med najbolj uspešnih 10 % človeške populacije. Uspešni so skoraj po pravilu tisti, ki se sami odločijo, da bodo uspešni in znajo oblikovati jasno vizijo svojega uspeha, ki ji tudi z veliko vnemo sledijo.
Ne glede na to, kakšna je tvoja računica leta, ki je za tabo, naj ti z veliko gotovostjo rečem, da vse to ne definira prihodnosti, ki je pred tabo. Definiraš jo ti z navdušenostjo nad svojo vizijo. Ob prehodu v novo leto imamo najboljšo priložnost, da zanetimo močno iskrico. Prehod v novo leto je navidezna časovna ločnica, ki nam lahko služi za sveže začetke. Tako je zares priporočljivo, da ob novem letu vsakič revidiramo stare cilje ali pa, če tega do sedaj še nismo naredili, končno zarišemo svojo sliko in cilje, ki jih želimo doseči v prihajajočih 12-ih mesecih.
V ta namen, 5. januarja pripravljam enodnevno delavnico ZAČRTAJ SVOJ MOJSTRSKI ZEMLJEVID ČAROBNEGA LETA 2018, na kateri se bomo zelo natančno posvetili raziskovanju naše vizije in bomo začrtali naše glavne srčne cilje za leto 2018, na koledar pa bomo zapisali tudi glavne termine, opremljene s potrebnimi akcijami, ki nam bodo pomagali zastavljen cilje uresničiti. Delavnica bo potekala kot skupinski brainstorm, neke vrste mastermind, ki pa se bo izrazil skozi konkretne načrte in strategije za vsakega udeleženega.
Skupina bo majhna, poskrbela pa bom tudi za inspirativno okolje, da bomo lahko v 8. urah čim bolj produktivni in bo vsak domov odšel v popolnem zaupanju, s katerim bo skreiral enostavno in sproščeno manifestacijo željenega. KLIKNI TUKAJ za prijavo in več informacij o delavnici. Do 24.12. velja cena za hitre prijave s kar 40 EUR prihranka, če imaš kakršnokoli vprašanje ali pomislek, pa me hitro pokliči na 040 262 558 ali mi pošlji e-sporočilo na spela.kaurin@gmail.com.
