Slovenski trg dela postaja prepojen z besedico mobing. O šikaniranju in izkoriščanju se šepeta v skoraj vsaki pisarni, o njem klepetajo mamice na otroškem igrišču, nad brezčutnim sistemom benti celo moška družba na pivu po tedenski rekreaciji. Sistemi pokajo pod težo slabe socialne klime, odgovorni pa le zaostrujejo razmere. Vajeti v rokah držijo finančni cilji, žrtve, ki so potrebne za njihovo dosego, pa nimajo nobene vrednosti. Čeprav trpi cela družba, pa ljudstvo kar naprej popušča. Zakaj neki?!
V sistemu se ljudje spremenimo v ovce. Ujeti smo v svoje ograde in se bojimo, da bi nas požrli volkovi, če stopimo izven domačega teritorija. Morda to ni ravno najboljša primerjava. Strah ovac je opravičen, saj tvegajo izgubo življenja, mi pa se bojimo namišljenih groženj, ki pravzaprav sploh ne obstajajo. Strah nas je pogledati izkoriščevalcem v oči in jim povedati naše želje. Bojimo si jasno postaviti svoje meje. Raje, kot da bi sprejeli odgovornost za svoje življenje, igramo žrtev. Vrtimo se v začaranem krogu in klecamo pod bremeni, ki nam jih nalaga kapital.
A nočem kriviti ljudstva.
Vem, da je vsak samo delček v mozaiku in brez pravih spodbud je hudičevo težko ugledati sonce in možnosti, ki se ponujajo v tem širnem svetu. A tako na žalost deluje naša družba. Vedno in vselej bodo obstajali posamezniki, ki so jih podkovali, da bodo nekoč »zmagovalni« konji. Pitali so jih s posebno krmo in jim vcepljali kapitalistične vrednote. Trdno odločeni v svoj cilj imajo tudi oni zelo omejen pogled pred sabo. Ko jim je dana moč, jo izkoristijo brez razmišljanja. Morda celo nenamerno, kot roboti, izkoristijo strah množice in zavladajo nad njo. Če se kdo upira, mu pritisnejo na šibko točko. Vedno več je primerov, ko posameznikom, ki preveč govorijo, pred celim kolektivom kot žrtvenemu jagnju odsekajo pozicijo. Noge se zatresejo, kritike potihnejo, bremena se nosijo v dvojnih izmenah…
V sistemu, ki se podira, je množični strah še toliko večji in ni težko izbrati med številnimi možnostmi, ki se ponujajo za ustrahovanje. Ranjena žival je pohlevna in to izkoriščevalci dobro vedo. Čeprav se v njihovih žilah pretaka visoka doza ega, pa se dobro zavedajo, da tudi sami niso nedotakljivi. Vedo, da morajo kazati zobe, da bi lahko prelisičili volkove nad sabo in obranili svoje riti. Boj za preživetje je divji in snežena kepa se počasi spreminja v veliko uničujočo kroglo.
Zanimivo je, da je tako obnašanje družbe povsem parodoksalno in po vsej logiki vodi v brezizhoden propad. Produktivnost, kreativnost in motivacija padajo sorazmerno ali celo proporcionalno z rastjo slabe socialne klime. Vsak psiholog lahko zatrdi, da ni slabšega načina motivacije, kot je ustrahovanje. Ko ob vsem ostane ob koncu dneva prazna še denarnica, je delavčeva podzavest trdno odločena, da da od sebe le minimum od minimuma. Zanimivo je, da visoki predstavniki najrazličnejših podjetij zelo radi poslušajo teorijo o visoki čustveni inteligentnosti vodij, ko pride do prakse, pa v trenutku pozabijo, kar so se naučili in izberejo povsem nasprotno možnost.
Zakaj? Saj smo ovce, kajne? In ovce se strižejo…
Nadrejeni enostavno izkoristijo možnosti, ki jim jih dajemo.
Ker se ne upremo, nam nalagajo nove in nove projekte. Ker ne zahtevamo višje plače, nam dajejo minimalce. Ker ne pripeljemo inšpekcije, nam zagotavljajo kritične delovne pogoje. Ker ne vstanemo, ko se mali kazalec osemkrat obrne po uri, pričakujejo, da bomo delali do polnoči. In ker ne poznamo svojih pravic, nas brezsramno šikanirajo.
Čisto enostavno. Kot ovčjo volno izkoristijo za tople pletenine, naš občutek brezizhodnosti in resignacije izkoriščajo za svojo premoč.
Pa smo res tako zelo nemočni?
Bi se podrl naš svet, če bi zaradi iskanja svoje pravice izgubili službo, v kateri dan za dnem potihoma umiramo? Bi tvegali življenje, če bi se soočili s šefom in mu povedali svoje stališče o nalogah, ki nam jih neupravičeno nalaga? Bi izgubili zaposlitev, ki jo imamo radi in jo dobro opravljamo, če bi prosili za povišico?
Situacije so zelo različne, to je zagotovo…
Jasno pa je tudi, da razmer, v katerih živimo danes ne moremo spremeniti, če bomo enako delali tudi jutri.
Edini izhod je, da ukrepamo. Premišljeno, odločno in odgovorno. Priskrbimo si prave informacije, povežimo se z usposobljenimi ljudmi, priskrbimo si rezervo, oblikujmo si podporno skupino in zaupajmo, da nimamo le ene možnosti.
Vesela sem, da skozi svoje delo spoznavam ljudi, ki so pripravljeni narediti korak naprej. Verjamem, da so to tisti posamezniki, ki bodo pomagali spremeniti to izgubljeno družbo in bodo doprinesli k izgradnji novih vrednot. Vsem je isto eno: v delu želijo uživati in izkoristiti potenciale, zaradi katerih so prišli na ta svet. Ko skupaj raziščemo njihove sanje in definiramo njihova pričakovanja, strah po spremembi nima več prave moči. Pregrešno dobri življenjepisi se napišejo kar sami od sebe, roka, ki jih oddaja v poštne nabiralnike izbranih podjetij pa se nič več ne trese. Korak v pisarno kadrovske službe je odločen in karierni cilji so jasno izrečeni. Najlepše pa mi je, ko se zaneti žerjavica, ki vodi v srčne projekte. S predanostjo in zaupanjem jim bo zagotovo uspelo in ko nekoč oni postanejo ta glavni šefi, bodo njihovi podrejeni končno lahko izkusili motivacijo, ki jo prinese zdrava organizacija.
Kaj pa motivira tebe?
Če vsak dan delaš pod taktirko šibe, narediva strategijo, kako lahko poiščeš svoj korenček. Rezerviraj brezplačno posvetovalnico in razkrijva tvoje možnosti. V uri pogovora preko Skypa ali telefona boš spregledal/a, da ti ni treba biti le ovca, ki daje volno. Odkril/a boš kaj pričakuješ od svoje zaposlitve, poskrbela pa bom tudi, da boš svoje misli napolnil/a z odločnostjo, da narediš prvi korak proti novemu življenju.
