Še nekaj dni in skočili bomo v novo leto. Kako čas beži! Ko sem z otrokoma postavljala smrečico, se mi je v misli prikradla slika, kako sem ta isti drevešček pred desetimi leti prinesla domov in ga prvič postavljala v povsem novem in še skorajda neopremljenem stanovanju. Pred očmi so se mi zavrtela leta. Čeprav sem vedela, da sem bila ves čas super produktivna, pa se nisem mogla znebiti občutka, da so nekatera leta kar izpuhtela. In prav nobeno ni izstopalo po svoji izjemnosti. Pa je to prav? Morda, če so naša pričakovanja zares skromna. A ZAKAJ SE NE BI RAJE ODLOČILI, DA BO NASLEDNJE LETO NAJBOLJŠE DO SEDAJ?
Vem, da je razlog za to, da sem se presenečeno ujela v zrela leta ta, da v preteklosti nisem načrtovala. No ja, pravzaprav lažem. Če dobro pomislim, sem se vsako leto utapljala v planih, a ti niso bili namenjeni meni. Mesece svojega življenja sem posvetila oblikovanju marketinških načrtov za podjetja, v katerih sem delala. Bilo mi je povsem logično, da sem se vsak september zakopala v analize, raziskovala tržišče, snovala nove ideje in določala letne plane ter aktivnosti za njihovo dosego. To počnejo vsa uspešna podjetja, saj se zavedajo, da brez načrtovanja preživetje in napredek ni mogoč.
Kaj pa mi, posamezniki? Veljajo za nas drugačna pravila?
Ko pogledam nazaj, lahko iskreno rečem, da se s tem vprašanjem nisem niti srečala. Sproti sem odmetavala obveznosti, ki so se nalagala na moja pleča, in se prepuščala toku življenja. Čutila sem, da mi nekaj manjka, a nisem znala opredeliti kaj naj bi to bilo. Prišli so trenutki, ko sem se počutila srečno. Ko mi je na primer uspelo uresničiti projekt, na katerem sem dolgo delala v službi. Ko sva si s partnerjem kupila novo spalnico. Ko sem dopustovala v eksotičnih krajih, o katerih sem sanjala. Ko sem po dolgem času plesala v diskoteki do jutranjih ur. Ko sem dihala sveži zrak, na katerem od naših vrhov … Ti kratki utrinki so me spodbujali, mi vlivali energijo in me zamotili, da nisem zapadla v preveliko melanholijo. A tisti prazen občutek vseeno nikoli ni čisto izginil…
Potem sem postala mamica. Bilo je, kot bi moje življenje razsvetlil ognjemet. Od same ljubezni sem hodila po oblakih. Dojenčkov nasmešek ali poljub je name deloval kot doza kokaina. Čeprav sem bila izžeta od neprespanih noči, pa še nikoli nisem čutila toliko energije. Dnevi pa so minevali in dojenček je rastel. Prišla je prva viroza, pa druga in tretja,bilo se je potrebno vrniti v službo, noči so postale še krajše, začela sem pogrešati intimo, kmalu za tem, pa se je na polulani palčki pokazal nov plusek. Nov dojenček je prinesel nov ognjemet in srce se mi je trgalo od blaženosti, ko sta mala dva srčka vsak večer zaspala ob moji pravljici. Ko pa je prišel večer… Delo, delo in še enkrat delo… Nekaj skromnih ur počitka, nato pa vse ponovno od začetka. V nekem trenutku se mi je zavrtelo v glavi in začutila sem, da sem izgubljena.
Kot robot, ki se napaja z objemi otrok, a že močno škripa po sklepih, ker mu manjka oskrba na vseh drugih delih.
Bila sem mamica, žena, poslovna ženska, gospodinja in služkinja hkrati. Vedela sem, kaj hočejo od mene vsi drugi, ni pa se mi niti sanjalo kaj hočem zase sama.
Ko se pogovarjam z drugimi starši, vidim, da je moja zgodba prej pravilo kot izjema. Večina živi iz dneva v dan, se polni z majhnimi zmagami, ki jih v večini napaja ego, in opravlja svoje dolžnosti. O željah in sanjah, ki so burile domišljijo v najrosnejših letih, ni ne duha in ne sluha. Sledijo kronična slaba volja, sindromi izgorevanja, depresija, obiski pri psihiatru, taka in drugačna zdravila … Leto je podobno letu, brez napredka, osebne rasti in zadovoljstva.
A človek ni narejen zato, da stopica na mestu. Glavni namen življenja ni životarjenje, pač pa rast.
In ravno zato je tako pomembno, da oblikujemo pričakovanja. Se poglobimo v svoje misli, spoznamo kaj naj osrečuje in se odločimo, da bomo to dosegli. Lahko je to notranji mir. Morda zaupanje vase. Ali pa iskrena ljubezen v partnerstvu. Doprinos družbi. Grajenje sprememb. Izražanje kreativnosti. Več časa z družino. Nov avto. Boljši zaslužek. Nova služba … Verjetno si veliko od naštetega želi prav vsak od nas. Razlikujemo pa se v detajlih. In ko spoznamo, kaj ti detajli so, lahko začnemo graditi najboljše leto doslej.
Sama sem to spoznala pred slabim letom, ko sem se začela obkroževati z uspešnimi ljudmi, ki sledijo tem načelom. Že sedaj čutim, da se sedanjost in preteklost razlikujeta kot noč in dan, a vem, da je odprtih še nešteto možnosti. Aktivno delam na tem, da svoja pričakovanja tudi uresničim. Nič več se ne obnašam kot robot, pač pa poslušam svoj jaz in si namenim dovolj časa za rast. Odločitev, da je pred mano izjemno leto, sem trdno sprejela in ponotranjila. Vem, da ni vse odvisno od mene, a pomembno je, da sem ustvarila jasna pričakovanja in oblikovala namere. Vem, v kateri smeri želim potovati in kaj mi zares pomeni sreča. Tako jo bom lažje prepoznala in se ji prepustila. Postavila sem si cilje, a ne zato, da jih sproti pozabim ali pa da se jih slepo oklepam in sem slabe volje, če se vsi ne uresničijo. Cilji, zapisani na papirju mi služijo kot slika, ki upodablja moje želje. So specifični, merljivi, določljivi v času, morda malce sanjaški, a dosegljivi. Pomagajo mi ohranjati fokus, vodijo me, da ne zaidem iz poti in mi šepetajo naj vztrajam, kadar me zaustavi ovira.
Če tudi ti verjameš, da je lahko naslednje leto najlepše do sedaj, si vzemi nekaj uric zase in se poglobi v svoje misli.
Kaj je tisto, kar bi naredilo spremembo?
Spomni se, kdaj si se tako že počutil/a. Kaj je povzročilo te občutke? Ne bodi površen/a, pač pa izbrskaj prave razloge. Kaj si takrat delal/a drugače? Kakšne tvoje vrednote so bile zagotovljene? Kaj te je navdajalo z občutkom rasti? Česa si se zjutraj veselil/a? O čem si fantaziral/a? Kaj je dodajalo ogenj na tvojo žerjavico? Koplji, koplji, koplji … Dokler ne začutiš, da si dovolj konkreten/a, da lahko z dodatkom tega detajla v svoje življenje narediš pravo spremembo.
Nato svoja pričakovanja zapiši na papir.
Določi znamko avtomobila, ki ga želiš. Višino prihodka, ki te bo zadovoljil. Število ur, ki jih boš namenil/a kakovostnemu preživljanju časa z otroki. Čas, ki ga boš vsak dan namenil/a svoji osebni rasti. Kilograme, ki se jih boš znebil/a. Dan v tednu ali mesecu, ki ga boš namenil/a druženju s partnerjem. Idealne počitnice. Knjige, ki jih želiš prebrati. Delo, ki te bo izpopolnjevalo … Razmisli tudi o možnostih, ki jih lahko v življenju izpustiš, da lažje usmeriš fokus na prave stvari. Osebe, ki ti kradejo energijo, opravke, ki jih lahko naredijo drugi, nadležne razvade, ki ti kradejo čas… Karkoli čutiš, da ti govori srce.
Naj te ne zaustavlja vprašajček KAKO, pač pa si pusti tudi sanjati. Za razliko od planiranja v podjetjih, ob našem načrtovanju ne gre za preživetje, pač pa nam to le daje možnosti za napredek. Zato tudi ni ključno, da so doseženi prav vsi cilji in tako lahko včasih posežemo tudi po bolj nadobudnih idejah. Če jih zapišemo in se zanje odločimo, imamo dobre možnosti, da se bodo uresničile, v kolikor v prvem poskusu ne bomo uspešni, pa bomo vsaj sledili poti, ki vodi do cilja. Če je cilj pravi, nas tudi poseganje po njem vedno osrečuje.
Ko so naše želje zapisane in je okvirni plan pripravljen, pa je čas za implementacijo. Opuščanje starih navad je trd oreh, zato mora za odločitvijo stati trdna namera. Zapisane besede delujejo čudežno.
Silvester pa nam ponuja še eno veliko priložnost.
Kot navidezna prelomnica dobi čarobno moč odskočne deske. In ko se bomo ravno povzeli nanjo – potreben je samo še skok in že plavamo. Vztrajno, odločno, s ciljem v mislih.
Te je članek spodbudil k razmišljanju, pa vseeno ne zmoreš prijeti svinčnika in začeti pisati?
Izkoristi priložnost in se dogovori za brezplačno posvetovalnico z mano. Pomagala ti bom prebuditi miselni tok, skupaj bova zapisala tvoje najbolj drzna pričakovanja in se pogovorila kaj je potrebno, da oblikuješ najboljše leto doslej. Pogovoriva se še danes, da lahko iz odskočne deske skočiš že prvega januarja.
