Dolga silvestrska noč se zame skorajda vselej prevesi v vegetativni prvi dan novega leta. Leta so naredila svoje in za tresoče roke niso več potrebne galone alkohola, pač pa me podere že malce občutnejši primanjkljaj spanja. Televizije po navadi ne gledam veliko, a na ta dan kar nekako sodi zraven… In ko sem tako pred tednom dni odsotno gledala v ekran in odštevala minute do spanja, me je nekaj streslo. Ljudje v kopalkah skačejo v morje, drug za drugim, brez konca.
Zdi se, da jih prav nič ne ustavi, kot da ne bi imeli notranjega alarma, ki se v moji podzavesti sproži že, če samo pomislim na mrzlo vodo. Auuu! Nato pa se na ekranu pokaže starejša gospa, ki z zanosom pravi: »Grem še enkrat, enkrat ni nobenkrat!« Nisem si mogla kaj, da ne bi na glas delila svoje misli: »Ta je zagotovo še pod gasom«, in mož mi je z nasmeškom prikimal. Pa vendar… Statistika pravi, da je letos v morje skakalo kar 330 »norcev« in to iz osmih držav. Že mogoče, da je koga med njimi grel domači šnopček, a za njihovim dejanjem se skriva veliko več, kot le misel na žur. Za marsikoga je kljub mrzli izkušnji iz preteklih let to že skoraj tako ukoreninjena tradicija, kot je priprava sarme za mojo taščo.
Tudi taščo težko razumem, da ji ni muka stati ob štedilniku osem ur za eno samo kosilo (no ja, in poln predal v zamrzovalniku), prav nepredstavljivo pa mi je, da se nekdo spravi v kopalke ob temperaturah, ko se jaz tresem v najdebelejšem plašču, in ko ga zebe do kosti, zbere dovolj volje, da skoči v ledeno morje. Predstavljam si, da doživetje nima nič skupnega z užitkom. Prav dobro se namreč spomnim svojega skoka v Sočo sredi poletja. Ne samo, da mi je vzelo sapo in sem se kljub temu, da sem dobra plavalka od šoka skoraj utopila, po vsem telesu sem tudi čutila pekočo bolečino, ki se je postopoma odtalila, ko sem se sušila na toplem soncu. Ko v mokrih kopalkah premražen stopiš iz vode v še bolj mrzlo ozračje, pa mora biti občutek hudo zmrzljiv. Že ob sami misli na to se začnem tresti po vsem telesu.
A ljudje, ki jih je kazalo na televiziji niso imeli mučeniškega obraza.
Nasprotno. Njihova usta so bila razpotegnjena vse do ušes in če ne bi vedel, da je zunaj zima, bi si lahko mislil, da so posnetek naredili med poletnimi počitnicami.
Kako jim torej uspe?
Odgovor : vodi jih trdna predanost svojemu cilju.
Prepričana sem, da večina med njimi drzno dejanje dolgo načrtuje. Kot planinci, ki se odpravijo na Himalajo. Ali pa romarji, ki se gredo na svoj verski pohod na tisoče kilometrov daleč. In astronavti, ki želijo pristati na kometu. In medicinski delavci, ki gredo pomagat v Afriko obolelim za ebolo. Ali pa akrobati, ki 2000 metrov nad tlemi hodijo po vrvi. Primerov človeške izjemnosti je nešteto. In čeprav so marsikatera dejanja skregana s splošno logiko in so zaradi tega za opazovalce že skoraj nora, pa tisti, ki se odpravi na svojo misijo ve, zakaj to počne.
Vsak ima svoj razlog, a ta je vedno in vselej uglašen s srcem in vsako celico v izvršiteljevem telesu.
Zavesti uspe prepričati podzavest, strah se zamegli v senci odločnosti, strast podžiga voljo. Nič ni več prepuščeno naključju. Zares predani ljudje gredo skozi dejanje v svojih mislih neštetokrat prej, preden se to sploh zgodi, ob sebi si zgradijo podporno skupino, ki jih spodbuja v njihovi odločitvi, okolje si uredijo tako, da jih prav nič ne more zavesti. Vodi jih popolna predanost in čisto vseeno jim je, da njihove premražene riti kažejo na televiziji. Požvižgajo se na to, da večina o njih misli, da so nori. Ne iščejo izgovorov v potencialnih nevarnostih in ne ustavi jih dejstvo, da množica že ob misli na njihovo ravnanje zamrzne.
Glede na to, da smo na začetku novega leta in vem, da si si tako kot jaz zagotovo postavil-a vsaj eno novoletno zaprisego, te spodbujam, da se zgleduješ po »norih« novoletnih skakalcih v vodo in namesto izgovorov svojo odločitev dejansko udejanjiš.
Po planu, točno tako, kot si jo zamislil-a, brez kompromisov in površnosti.
Sleci debel plašč, postavi kopalke na svoje meso in se z nasmehom sprehodi do pomola, preštej do pet in skoči, nato pa preplavaj do naslednjega pomola in nazaj. Brez ustavljanja, dve dolžini, tako, kot si si zastavil-a.
V najslabšem primeru se ti lahko zgodi, da boš obležal-a v postelji s pljučnico.
Kaj pa po najboljšem scenariju?
Končno boš uresničil-a to, o čemer že od nekdaj sanjaš.
Za vse tiste, ki novoletne zaobljube povezujejo s hujšanjem, lahko to pomeni, da bodo prvič v svoji koži srečni. Osamljeni morda končno srečajo svojega princa na belem konju. Tisti, ki so zgrešili kariero, najdejo svoje poslanstvo in delo, ki jih osrečuje. Umetniške duše bodo napisale knjigo ali narisale najlepšo sliko doslej. Skregani zakonci bodo postavili nove temelje in obudili iskreno ljubezen. Rekreativni tekači bodo pretekli maraton, avanturistične duše se bodo odpravile na dopust v sanjske dežele, mamice bodo spet našle same sebe in poskrbele za svojo osebno rast …
Vsak od nas ima svoje želje in svoje novoletne zaobljube. Ko je cilj postavljen in trdno usklajen z našo odločenostjo, pa je mogoče prav vse. Vprašaj kateregakoli od 330 skakalcev v vodo in videl-a boš, da je res.
Ker vem, da je začetek najbolj težek in pomaga prav vsaka spodbuda, ti nudim uro brezplačnega treninga, v kateri bom obudila tvojo odločnost in ti pomagala narediti prvi korak. Ko ta steče, je nadaljevanje veliko lažje. Zato, da rezerviraš svoj termin, ne potrebuješ veliko volje. Klikni, izberi svojo uro in dokaži, da si ob postavljanju novoletnih obljub mislil-a resno.
Oglej si reportažo iz SIOL.net: Novoletni skok v morje. Občutiš poleg tresavice tudi nekaj spoštovanja?
Vpiši svoje podatke in vsak teden te bo v tvojem e-poštnem nabiralniku pričakal nov inspiracijski utrinek za odličnost življenja. Za darilo dobrodošlice ti pošljem še e-knjigo “5 korakov do mojstrstva čustvene inteligentnosti” in 7 pravljic za grajenje samozavesti.
