Ob prvem maju se mnogi tradicionalno udeležimo velikega kresa. Medtem, ko se ob kozarčku piva veselo zabavamo, pa cela gruča gasilcev pridno skrbi, da ognjeni zublji ne zbežijo ali prehitro ugasnejo. Njihova zavzetost je še posebno hvale vredna, saj so v večini ti super junaki v rdečih uniformah prostovoljci. Svoje delo opravljajo brez plačila, vodi jih le dober namen.
V družbi prostovoljnih gasilcev sem sama preživela tudi praznični 27. aprilski ponedeljek. Iz lokalnega hriba sem opazovala veliko gasilsko vajo. Skoraj dve uri so vse gasilske brigade iz naše občine »gasile« namišljeni požar. Čeprav tempo verjetno ni bil tak, kot bi bil, če bi šlo zares, pa sem občudovala njihovo zavzetost. Na kupu je bilo skoraj 100 prostovoljcev in vsi so delali kot eno. Ko sem videla to obsežno množico, se nisem mogla načuditi, da je v tako majhni občini s samo 5000 prebivalci toliko moških in žensk, ki so pripravljeni za dobro drugih tvegati svoja življenja in pri tem še ne pričakovati plačila za njihov trud. Najlepše od tega je, da se prostovoljstva navadno »drži« cela družina. Takoj, ko ima otrok šest let, že se vključi v lokalno gasilsko zvezo in tradicija se prenaša iz roda v rod. Tako se otroci že od malega učijo dobrih del, ki pa niso vezana samo na gasilsko znanje.
Sama sicer nisem gasilka, menim pa, da bi moral prostovoljstvo v taki ali drugačni obliki prakticirati prav vsak od nas. To namreč ne doprinaša le k družbeni koristi, pač pa ima izredno pozitivne učinke tudi za tistega, ki dobra dela opravlja. Ko nekomu pomagamo in ko so naša dejanja vodena s pozitivnim namenom, naše telo avtomatično zajame pozitivna vibracija in razpoloženje se občutno izboljša. Poleg tega z dobrimi deli krepimo svoje socialne vezi in si pridobivamo nove prijatelje.
Ob tem, ko vidimo, da smo pozitivno vplivali na sočloveka, se nam oblikuje zdrava mera ponosa, okrepimo si samozavest in potrjujemo svojo identiteto, dosežek pa nam tudi zbudi občutek naravnega zadovoljstva. Učinek enega samega dejanja je tako močen, da ga lahko občutimo tudi več dni zapovrstjo. Je prava injekcija osebnega zadovoljstva.
Ker prihajam iz velikega blokarskega naselja, se sama v svoji mladosti nisem velikokrat srečala s prostovoljstvom. Čeprav sem potrebo po pomoči drugim ves čas čutila, pa razen v krogu svojih znancev nikoli nisem zares stopila v akcijo. Izgovor je bil vedno pomanjkanje časa, mislim pa, da je bila za odlašanje kriva predvsem moja cona udobja. Ker nisem imela izkušenj iz mladosti, me je bilo enostavno strah začeti.
Še danes zagotovo ne dosegam svojega optimuma, sem pa veliko bolj pozorna in zagrabim priložnosti, ki mi pridejo nasproti. Izredno se tudi veselim, da sta v vaškem predmestju, kjer živimo, tudi moja dva otroka bližje dobrim delom. Na »vasi« je prostovoljstvo zagotovo bolj razvito kot v mestih, in tako jima dobra dela sproti lezejo pod kožo. Ko bosta odrasla, bosta tako imela zelo močno orodje, s katerim bosta lahko izpopolnjevala svoje osebno zadovoljstvo.
Kdaj pa si dobro delo naredil-a ti sam-a?
Saj se spomniš, kako neverjeten je občutek, ko nekoga iskreno razveseliš za rojstni dan? Ta kozarec »sreče« lahko napolniš vsak dan in to s čisto preprostimi in sprotnimi aktivnostmi.
Naj za spodbudo nanizam nekaj idej.
- Organiziraj pidžama party in prevzemi nočno varstvo sosedovih otrok.
- Speči protfan slastne lazanje in jo v času malice razdeli med sodelavce.
- Na družinski sobotni izlet povabi hčerino sošolko, ki zaradi težkih socialnih razmer izletov skorajda ne pozna.
- Vrtičkarskemu kompanjonu pomagaj prekopati gredice.
- Priključi se lokalni čistilni akciji ali poberi smeti na skupnem parkirišču.
Dobra dela ne potrebujejo veliko tvojega časa in tudi ne veliko truda. Dovolj je le dobra namera in malce pozornosti do drugih, pa je svet takoj veliko lepši. Tako za tistega, ki sprejema, kot tudi za tistega, ki daje, včasih pa celo za družbo v celoti.
Vabim te, da svojo izkušnjo z dobrimi deli deliš v skupini “Pohvali se, pohvali me“. Ne samo zato, ker dobra dejanja zaslužijo pohvalno besedo, pač pa tudi zato, da spodbudiš k akciji še druge.
