Kako čas hiti! Kot vsako leto, ko z otrokoma postavljamo praznično drevesce, se skozi moje misli na hitro prevrtijo spomini preteklega leta. Letošnje je sicer minilo hitro, ko se zazrem nazaj, pa v svojem srcu prepoznam občutek pomirjenja, ponosa in izpopolnjenosti. Če sem se še nekaj let nazaj ob vsakem Silvestru počutili izgubljeno in prestrašeno, ker so se letnice odvrtele brez, da bi jih zapolnila s svojimi potenciali, pa tokrat vem, da stopam po pravi poti, in čutim, da ima moje življenje trden smisel. Ponosna sem na leto, ki je za mano, in vem, da bo naslednje še lepše in bolj uspešno. Zakaj? Predvsem zato, ker moja pričakovanja niso več skrita in skromna, pač pa imam jasno zastavljene cilje in vem, kako bom oplemenitila svoje potenciale.
Pa ti? Že veš, kaj si želiš od prihodnjega leta? Prav nič ne bi bila presenečena, če bi bil tvoj odgovor negativen. Dokazano je namreč, da ljudje več časa porabimo za načrtovanje vikend aktivnosti, kot za planiranje življenjskih ciljev. Na tak način sem pred nekaj leti živela tudi sama. Plavala sem skozi svoje življenje, moji načrti pa so bili prilagojeni pričakovanjem drugih. Najprej sem sledila usmeritvam staršev, nato pa so vajeti v svoje roke prevzeli lastniki kapitala in veliki šefi. Mesece svojega življenja sem posvetila oblikovanju načrtov za podjetja, v katerih sem delala. Bilo mi je povsem logično, da sem se vsak september zakopala v analize, raziskovala tržišče, snovala nove ideje in določala letne plane ter aktivnosti za njihovo dosego. To počnejo vsa uspešna podjetja, saj se zavedajo, da brez načrtovanja preživetje in napredek ni mogoč.
Kaj pa mi, posamezniki? Veljajo za nas drugačna pravila?
Ko pogledam nazaj, lahko iskreno rečem, da se s tem vprašanjem nisem niti srečala. Sproti sem odmetavala obveznosti, ki so se nalagala na moja pleča, in se prepuščala toku življenja. Čutila sem, da mi nekaj manjka, a nisem znala opredeliti kaj naj bi to bilo. Prišli so trenutki, ko sem se počutila srečno. Ko mi je na primer uspelo uresničiti projekt, na katerem sem dolgo delala v službi. Ko sva si s partnerjem kupila novo spalnico. Ko sem dopustovala v eksotičnih krajih, o katerih sem sanjala. Ko sem po dolgem času plesala v diskoteki do jutranjih ur. Ko sem dihala sveži zrak, na katerem od naših vrhov … Ti kratki utrinki so me spodbujali, mi vlivali energijo in me zamotili, da nisem zapadla v preveliko melanholijo. A tisti prazen občutek vseeno nikoli ni čisto izginil…
Potem sem postala mamica. Bilo je, kot bi moje življenje razsvetlil ognjemet. Od same ljubezni sem hodila po oblakih. Dojenčkov nasmešek ali poljub je name deloval kot doza kokaina. Čeprav sem bila izžeta od neprespanih noči, pa še nikoli nisem čutila toliko energije. Dnevi pa so minevali in dojenček je rastel. Prišla je prva viroza, pa druga in tretja, bilo se je potrebno vrniti v službo, noči so postale še krajše, začela sem pogrešati intimo, kmalu za tem, pa se je na polulani palčki pokazal nov plusek. Nov dojenček je prinesel nov ognjemet in srce se mi je trgalo od blaženosti, ko sta mala dva srčka vsak večer zaspala ob moji pravljici. Ko pa je prišel večer… Delo, delo in še enkrat delo… Nekaj skromnih ur počitka, nato pa vse ponovno od začetka. V nekem trenutku se mi je zavrtelo v glavi in začutila sem, da sem izgubljena.
Kot robot, ki se napaja z objemi otrok, a že močno škripa po sklepih, ker mu manjka oskrba na vseh drugih delih.
Bila sem mamica, žena, poslovna ženska, gospodinja in služkinja hkrati. Vedela sem, kaj hočejo od mene vsi drugi, ni pa se mi niti sanjalo kaj hočem zase sama.
Ko se pogovarjam z drugimi starši, vidim, da je moja zgodba prej pravilo kot izjema. Večina živi iz dneva v dan, se polni z majhnimi zmagami, ki jih v večini napaja ego, in opravlja svoje dolžnosti. O željah in sanjah, ki so burile domišljijo v najrosnejših letih, ni ne duha in ne sluha. Sledijo kronična slaba volja, sindromi izgorevanja, depresija, obiski pri psihiatru, taka in drugačna zdravila … Leto je podobno letu, brez napredka, osebne rasti in zadovoljstva.
A človek ni narejen zato, da stopica na mestu. Glavni namen življenja ni životarjenje, pač pa rast.
In ravno zato je tako pomembno, da oblikujemo pričakovanja. Se poglobimo v svoje misli, spoznamo kaj naj osrečuje in se odločimo, da bomo to dosegli. Lahko je to notranji mir. Morda zaupanje vase. Ali pa iskrena ljubezen v partnerstvu. Doprinos družbi. Grajenje sprememb. Izražanje kreativnosti. Več časa z družino. Nov avto. Boljši zaslužek. Nova služba … Verjetno si veliko od naštetega želi prav vsak od nas. Razlikujemo pa se v detajlih. In ko spoznamo, kaj ti detajli so, lahko začnemo graditi najboljše leto doslej.
Sama sem to spoznala, ko je bilo enostavno vsega preveč in mi je višja sila pomagala, da stopim na pravo pot. Začela sem poslušati svojo intuicijo in se končno usmerila v izobraževanje, ki ga je diktiralo moje srce. Obdala sem se z uspešnimi ljudmi, ki držijo svoje življenje trdno v rokah, in se začela učiti tudi od njih. Pustila sem vse drugo in se posvetila svojim ciljem.
Moje življenje se je spreobrnilo iz noči v dan. Jaz sama sem zrasla iz noči v dan. V svojem napredku in svojem delu iskreno uživam, svoje znanje in izkušnje pa skozi svoje življenjsko poslanstvo prenašam na tiste, ki želijo poslušati in raziskovati. Ena od prvih lekcij, ki jih osvojimo je definiranje naših srčnih želja. Pri tem poslušamo intuicijo in se ne omejujejo s kako. Cilje postavimo z jasno namero in začnemo živeti v skladu s svojimi pričakovanju. Dvom zamenja zaupanje, strah zamenja predanost, samokritiko zamenja ljubezen. Ko so cilji postavljeni, z učenci zgradimo še usklajeno energijsko vibracijo in skupaj uživamo v možnostih, ki se pred nami odpirajo brez velikega napora.
Če si tudi želiš, da bi bilo naslednje leto najlepše do sedaj, a ne veš, kako narediti prvi odločni korak, te vabim, da se mi pridružiš v pettedenskem mentorskem programu »Pametno v leto 2016.«
Skupaj bova ugotavljala kaj je tisto, ob čemer hitreje zaigra tvoje srce in kje se skriva tvoje življenjsko poslanstvo. Kopala bova po tvoji podzavesti in na plan povabila tvoje najbolj srčne želje. Pomagala ti bom zbrati pogum, da na list papirja želje zapišeš kot cilje, nato pa boš skozi zabavne tedenske vaje oblikoval-a akcijski plan za uresničitev svojih odločnih namer. Začela bova delati prve korake, z njimi pa boš zgradil-a zagon, ki ti bo pomagal, da boš proti ciljem kasneje samozavestno in odločno potoval-a tudi sama.
Silvester ti kot navidezna odskočna deska ponuja veliko priložnost, da ugasneš svojega avtopilota in začneš živeti življenje visokih pričakovanj. Morda se zdi na prvi pogled moje povabilo kot iluzija, a zagotavljam ti, da je mogoče s pravo močjo misli doseči prav vse. Preizkusila sem na lastni koži in z veseljem odkrivam na primerih svojih učencev. Vem, da je lažje kot zaupati poiskati izgovor in se v miselnosti žrtve odpovedati svoje moči. Zavedaj pa se, da ni nihče drug pilot tvojega življenja kot le-ti sam-a. Če danes, v tem trenutku, ne čutiš osebnega zadovoljstva je to le zato, ker si ne pustiš verjeti v svoje potenciale. To ni nič nenavadnega, saj naša kultura takega mišljenja ne podpira in ne uči rada. Na srečo pa je na svetu vedno več učiteljev, kot sem tudi sama, ki znajo poiskati pravo iskrico in zanetiti ogenj uspeha, veselja in polnih potencialov.
Te je članek spodbudil k razmišljanju, pa se še vedno sprašuješ ali je mentorski program “Pametno v leto 2016” pravi zate? Vstop v življenje višjih potencialov se vedno začne s prvim korakom. Navadno je to korak, ki potrjuje trdno namero. Z vstopom v pettedenski program boš svojo odločenost dokazal-a navzven in jo začel-a uresničevati v praksi.
Klikni in dokaži, da želiš z odločnostjo vstopiti v najboljše leto doslej.
Če potrebuješ še malce več spodbude, ti lahko pomagam tudi v brezplačni informativni posvetovalnici. Piši na spela.kaurin@gmail.com in rezerviraj svoj termin.
