Že celo večnost mi v glavi odmeva naslov prispevka v Delu, ki ga ja simpatična Vesna Milek pripravila z Goranom Dragičem: “Celo kariero sem še na polno. Drugače ne znam”. Prispevek se je razširil po internetu kot se širijo te dni gobe po deževnih nalivih. Na tisoče lajkov in na stotine navdušenih komentarjev je pričalo, da je Dragič s temi besedami zadel mehko točko v našem srcu. Šel je na polno.
Ali tudi tebe, tako kot mene, ob tej frazi čisto na rahlo strese po telesu? Prepričana sem, da ob takem članku prav vsak bralec v sebi naredi podzavestno primerjavo s seboj. Ja, Dragič je za nas velik junak in zato, da bi mu lahko segli v roke, smo pripravljeni prepotovati na tisoče kilometrov, čisto na tiho pa mu večina vsaj malce zavida. Podzavestna misel tiho prigovarja: zakaj je uspelo njemu nekaj tako neizmerno velikega, meni pa … ne? S prispevkom nam je pokazal svojo čarobno palčko in ko sem prebrala njegove besede, je bila moja prva želja, da besedilo ne bi navduševalo le zaradi aktualne zmage, pač pa bi pomenilo grande aha spoznanje tistim, ki so pripravljeni, da dosežejo svoj optimum in sledijo srčnim ambicijam, o katerih že tako dolgo razmišljajo.
Ne vem če sem ti že zaupala, ampak moj mož je športni novinar. No ja, pravzaprav je športni urednik, to pa pomeni, da je šport pri nas doma vedno v etru. Žoga na takem ali drugačnem zaslonu je tako predvidljiva stalnica, da sem jo jaz sama začela podzavestno ignorirati. Že tako malo ali celo nič ne gledam televizije, da bi si kdaj ogledala kako tekmo, pa bi se moral zgoditi pravi čudež. In tisti večer se tudi je. Ne vem kaj me je potegnilo pred ekran, še posebej, ker so odšli mali navijači že spat, največji fen pa take tekme tudi če bi padale atomske bombe ne bi želel gledati brez družbe svojih športnih kolegov.
Malo pred začetkom zadnje četrtine sem se tako znašla na kavču pred TV-jem in začutila zanimive mravljince v svojem telesu. Naši so zanesljivo vodili, a v nekem trenutku sem v mislih začutila dvom, prešinila me je misel o trmastih Srbih, ki so že v svoji biti pravi pit bulli in vedno grizejo do konca z gladiatorsko vztrajnostjo. Očitno je moja intuicija subtilno zaznala, da so naši fantje v utrujenosti začeli izgubljati zaupanje vase, in res, v naslednji minuti se je zgodil krvoločni preobrat, zaradi katerega sem zagrizla v svoje nohte in si začela lomiti členke.
Prednost se je počasi izgubljala in sama pri sebi sem se začela spraševati ali bodo tudi tokrat talente naših noro dobrih košarkarjev povozili prevzeti vzorci slovenske žrtvene miselnosti. Dragič je v prispevku priznal, da so bile to zanj najtežje minute v njegovem življenju. Sedel je na klopi in ni mogel aktivno pomagati, pri tem pa je opazoval svojo ekipo, ki je izgubljala upanje in gledal, kako mu sanje počasi polzijo med prsti. Namesto, da bi se vdal, pa se je dobesedno razpizdil. Na televizijskih ekranih tega sicer nismo videli, v prispevku pa je pojasnil, da mu je prekipelo, ko je videl svojo ekipo s sklonjenimi glavami. Zarjovel je kot ris in jim pred oči z glasnimi, jeznimi besedami postavil ogledalo. “Pa kaj je zdaj to?! To je finale! Igramo finale evropskega prvenstva in vodimo dve piki! Mi smo v vodstvu na finalu in mi sklanjamo glave! Mi smo tisti, ki bi morali imeti glave gor!”
Jezna iskrica je razvnela ogenj v srcih ekipe in začel se je zmagoviti preobrat, ki je cel narod pripeljal do ekstaze. Težko razložim, a čeprav nisem videla zakulisja dogajanja, sem skoraj do trenutka natančno čutila energijo, ki se je dogaja na košarkarskem parketu. Začutila sem, kdaj so fantje popustili in točno sem vedela od katerega trenutka naprej jih nič več ne more zaustaviti.
Prav to energijo ves čas opažam in spremljam tudi pri svojih strankah. Pravzaprav v igri biznisa, ki jo igrajo moji srčni podjetniki in SuperTi mamice ni veliko drugače kot na športnem igrišču. V večini primerov sicer ni pravega, vidnega nasprotnika , a igro še vedno igramo. Igramo jo s svojimi strankami, z mediji, s poslovno skupnostjo, z otroci, sami s sabo. Tudi mi lovimo točke, ki v našem primeru predstavljajo številke na tekočem računu in zadovoljne stranke oz. otroke in tudi mi želimo podzavestno s svojimi uspehi navduševati okolico ali potencialni trg. Ja, vse skupaj deluje na podobnem principu, le z eno, precej veliko razliko … Košarkarji (in drugi športniki) aktivno trenirajo, se učijo in imajo ob sebi močno ekipo s trenerjem na čelu, srčni mali podjetniki in mladi starši pa … v večini primerov z navdušenjem nad svojo idejo skočimo in … plavamo. Plavamo brez pravih izkušenj. Zamahujemo brez pravega znanja. Se držimo nad vodo brez podpore ekipe in brez trenerja.
Kar sama skoraj po pravilu opažam pri mojih strankah in kar me na trenutke razjezi tudi pri sebi, pa je tista razlika, ki je Dragiču omogočila, da se je dvignil visoko nad povprečje. “V karieri sem šel na polno. Drugače ne znam.” Iti na polno. “All in”. Brez izgovorov, s trdno voljo, trmo, vztrajnostjo, disciplino, po natančnem urniku, neustrašno, predano in s pripravljenostjo, da se učimo od bolj izkušenih od sebe. Ta zmagoviti miks po žilah teče vsakemu od nas, na žalost pa ga ne znamo “vklopiti”. Zares me žalosti, ko vidim, podjetnico ali podjetnika, kakšnega zares talentiranega kreatorja, ki srčno hrepeni po tem, da bi s svojimi darovi oz. poslom pomagal tisočim okoli sebe, a stopa v pravo akcijo le z levo roko. Brez požrtvovalne pripravljenosti, da bi stopal iz svoje cone udobja, brez trmaste pripravljenosti, da bi spremenil svoje škodljive navade, brez discipliniranega sledenja začrtanim planom, brez predane investicije v znanje in zaupanja v podporo strokovnjakov. Če se vrnem nazaj na igro na parketu – bi imeli naši fantje najmanjšo možnost, da zmagajo, če bi se tudi oni obnašali na ta način?
Vem, da iti ves čas na polno ni miselnost, ki bi nam bila vsem prirojena. Tudi sama se ujamem v stanje, ko povsem nevede sklonim glavo in se udam svojem izgovorom. In ja, zato, ker nam to ni vsem prirojeno, Dragič tako močno štrli iz povprečja. A če nam ni prirojeno, to še ne pomeni, da nam ni dano. Globoko prepričana sem, da lahko prav vsak od nas vklopi svoj zmagovalni mix in ujame svoj cilj, pa če je ta še tako velik. Ključen pri tem je le en trenutek, trenutek, ko čisto zares in z vsem srcem SPREJMEŠ ODLOČITEV, da je to to. To je tisto, za kar boš šel od sedaj naprej samo še na polno. Disciplinirano, požrtvovalno, predano, trmasto, neustrašno, po natančnem urniku, s pripravljenostjo investirati in se učiti od bolj izkušenih.
Pa lahko po tej poti stopaš sam-a? Dovoli mi, da se na tem mestu še zadnjič povrnem na košarkarski parket. Ne poznam športnika, ki bi svoj optimum razvijal sam, prav vsi imajo ob sebi coacha, trenerja, sivo eminenco, ki jih ne izpusti iz začrtane tirnice in jim kvečjemu ob zaupanju vanje dviguje pričakovanja. Prav iz tega vzora so Američani razvili novo profesijo, t.i. life-coaching, v katerem sem se pred leti prepoznala tudi sama. Logika je zelo preprosta in čeprav pri nas coachi šele orjemo ledino v miselnosti slovenskega naroda, pa ima danes čez lužo vsak uspešen človek že vsaj enega coacha. Pomoč coacha je ključna v vseh situacijah, ko v življenju skušamo narediti preboj in doseči svoj optimum, v poslu pa je taka oseba v našem življenju še posebej pomembna. Coach, ki je s svojim strokovnim znanjem tudi mentor, svetovalec, vzornik, je nepogrešljiva pomoč za tiste podjetnike in srčne kreatorje, ki želijo stopiti iz povprečja.
Ker dobro vem, da pri večini, ki to berete, v tem trenutku v ozadju misli odmeva beseda “samopromocija”, bom tokrat v malce “razpi…nem” tonu rekla tudi jaz: “Pa kaj je zdaj to?! To je tvoje življenje! Igraš v finalu neomejenih priložnosti, a iščeš izgovore! Svet potrebuje tvoje edinstvene darove v polnem potencialu. Mar ni že čas, da stopiš all in?!” V resnici nisem jezna na tebe osebno, pač pa me iskreno skeli, ker vsak dan gledam, kako vedno znova, ko je priložnost za zmago blizu, sklonimo glave …
Navdih za prispevek: Delo (Vesna Milek), Goran Dragić: Vso kariero sem šel na polno. Ne znam drugače.
Avtor naslovne fotografije Slovenian fans in Arena Zlatorog: Gemi35 (Wikipedia)
