Pred nekaj dnevi sem obiskala dvanajstletno deklico Ano Ravnikar, ki se je prav posebej dotaknila mojega srca. Njen iskren nasmeh na obrazu kliče o dragocenosti življenja, skupaj s svojo družino pa so vzgled, ki nas opominja, da lahko s pogumnim pogledom v prihodnost premagamo prav vsako težavo. Čeprav Anino življenje že skoraj od rojstva zaznamuje huda bolezen, pa deklica verjame, da je na ta svet prišla prav s posebnim razlogom.
Ko sta mi Anina starša razlagala, koliko težav sta imela z iskanjem prave diagnoze, z zadregami zdravnikov, iskanjem različnih mnenj, preizkušanjem takih in drugačnih alternativnih terapij, je bilo logično vprašanje, koliko podobnih primerov, kot je Ana, obstaja na svetu. Oče Franc je potrdil mojo domnevo – Ana je edinstven primer, in ravno zato ima družina še toliko več izzivov pri iskanju najboljše rešitve zanjo. Zasnova njene bolezni se je pričela že v nosečnosti zaradi nepravilnega razvoja celic, ki skrbijo, da cerebrospinalna oz. hrbtenjačna tekočina, ki obdaja možgane in hrbtenjačo, ostaja na svojem mestu. Do osmega meseca starša ob živahnem dojenčku nista opazila posebnosti, nato pa je Ani v nekaj dneh zaradi povečanega volumna tekočine glava močno narasla in po številnih posvetovanjih zdravnikov so končno dobili diagnozo – arahnoidne ciste na možganih. Potrebna je bila operacija, s katero so hrbtenjačno tekočino sprostili iz možganov, a se rast glave kljub temu ni zaustavila, zato se je Ana ves čas zdravila še z zdravili, leta 2013 pa so ji vstavili drenaže. Kljub vsem težavam je življenja polna deklica shodila pri dveh letih in pol, kmalu po tem pa so si ji začela kriviti kolena in stopala. Zdravniki so ugotovili, da ima prekratke tetive, zato je sledila nova operacija, s katero so ji tetive na stopalih podaljšali, dobila pa je tudi opornice, da je lahko hodila.
Med tem je Ana dobila sestrico Lino in za nekaj časa se je zazdelo, da bo družina lahko živela vsaj približno normalno življenje. Ana je rasla in čeprav je potrebovala pomoč, je bil njen razvoj tako spodbuden, da je postala prvošolka OŠ Janka Modra, na veselje vseh pa je napredovala tudi v drugi razred in se s svojo radoživostjo lepo vključila med svoje sošolce. Z velikim veseljem je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igranja na klavir. Franc mi je pokazal gledališko predstavo, ki so jo učenci zaigrali ob koncu drugega razreda in v kateri je Ana suvereno pred celo šolo odigrala svojo vlogo. Njen obraz je krasil iskriv nasmešek in verjetno takrat nihče ni opazil, kako je za trenutek izgubila ravnotežje. To je bil eden izmed zadnjih zares svetlih trenutkov v Aninemu življenju doslej. Kmalu po tem se ji je ravnotežje poslabšalo in zdravniki so ugotovili, da so se ciste naselile tudi pod dekličino hrbtenico. Sledile so številne operacije in številni zapleti. Družina je večino časa preživela po bolnicah, nekaj mesecev je zdravljenje potekalo tudi v Avstriji, deklica je ves čas tožila o neznosnih bolečinah, ob že tako hudem čustvenem pritisku pa sta se starša srečevala še s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema. Kljub vsemu je Ano nehalo boleti, a shodila ni več. Z invalidskim vozičkom si je družina pridobila malce več svobode in stanje se je toliko izboljšalo, da je Ana začela obiskovati tretji in nato še četrti razred na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku (CIRIUS). A spet ne za dolgo. Izkazalo se je, da Ani operacije sicer pomagajo odpraviti eno težavo, na žalost pa se nato ciste začnejo tvoriti na drugem mestu. Tako tudi zadnje leto za družino ni bilo rožnato. Ana je prestala še eno operacijo, po njej je zbolela za uroinfektom, težko zadržuje hrano, zaradi vstavljenih drenaž pa se ji zdravniki ne upajo vstaviti vrečke, s katero bi lažje sprejemala hrano in si tako pridobila prepotrebno energijo. Ani se krivijo tudi prsti, še posebej huda pa je močna skolioza, ukrivljenost hrbtenice, zaradi katere ne more več niti sedeti. V celoti je torej odvisna od pomoči družine, kljub temu, da večino časa preživi v ležečem položaju, pa njen nasmešek ostaja še vedno svetleče iskriv. Še posebej dobre volje postane, ko na njeno posteljo skoči majhen kužek Sum, ki se je družini, prav z namenom, da bi bilo Ani lažje, pridružil pred petimi meseci.
Ana ves čas spremlja pogovore in se zaveda, kako ljubeče o njej govorita starša, ter odgovarja z velikim veseljem, ko se spominja veselih trenutkov iz svojega življenja. Svoja ušesa še posebno napne, ko zasliši kakšno prijetno melodijo iz televizorja. Franc mi je pojasnil, da skladbe prepozna že po prvem tonu. Včasih se razjezi, ko sestrica preveč naglas v njeni sobi igra klavir, najbolj pa uživa ob gledanju videov na tabličnem računalniku. Ko sem starša vprašala, kakšna je verjetnost, da bo Ana nekoč spet lahko uporabila svoj dar za glasbo, sta povedala, da odgovora na to vprašanje ne ve prav nihče. Razložila sta, da sta se skozi vsa ta leta naučila živeti optimistično za vsak dan, pri tem pa se zelo uspešno tudi zoperstavljajo vsem strahovom. Pritoževanje in razmišljanje o tem, kaj bo, če bo, jim prav nič ne koristi, zato raje svojo energijo usmerjajo v načrtovanje pozitivne prihodnosti. Ker njihova hiša še ni prirejena za potrebe invalidov, sedaj Ano vsak dan sama nosita po stopnicah iz enega nadstropja v drugega. Tudi pri negovanju mlade dame morajo veliko improvizirati, saj je kopalnica še povsem neprimerna zanjo, kupili pa so vsaj avtomobil, ki omogoča lažji transport z invalidskim vozičkom. Ker že tako vsak dan porabijo ogromno energije za improviziranje, si želijo, da bi hiša čim prej pridobila dvigalo, prilagojen dostop za invalidski voziček in primerno kopalnico. Vsi ti stroški pa so za družino veliko breme, ki ga sami ne zmorejo pokriti. Ker Ana zahteva nenehno nego, je zaposlen le Franc, oblačila in čevlji, ki jih izbirajo za mlado deklico, pa so zaradi njenih posebnih potreb vedno višjega cenovnega razreda. Prav zato je Franc skušal poiskati možnosti za pridobitev pomoči. Organizacij, ki bi jim bile pripravljene pomagati, ni veliko, so pa zato velikokrat pozitivno presenetili posamezniki. Zgodbe o izjemni človeški dobroti nimajo meja, na pomoč pa boste lahko kmalu priskočili tudi vi, dragi občani. 20. novembra Župnijska Karitas v župnijski dvorani v Dolu pri Ljubljani pripravlja humanitarni koncert, na katerem bodo sodelovali različni izvajalci, program pa bo povezovala Anina prijateljica Špela Pretnar.
Prepričali se boste, da je Ana zares izjemna deklica. Zdravniki se ne morejo načuditi, kako veliko je v življenju že dosegla kljub tako močni deformaciji možganov, starša pa verjameta, da ima tudi prav posebne sposobnosti. Še skoraj kot dojenček je videla več kot vidimo navadni smrtniki. Nekega dne, po intenzivni refleksoterapiji stopal, pa je presenetila z odraslim uvidom: “Sedaj vem, zakaj sem prišla na ta svet. Tukaj sem, da ga ozdravim ta svet.” Čeprav je njena zgodba žalostna, pa je s svojim vzorom čudovit sončni žarek, ki kaže, zaradi kako nepomembnih stvari se ljudje obremenjujemo, kregamo in širimo negativno energijo. Želim si, da bi ob branju zgodbe te zares pogumne družine vsak vsaj za trenutek pogledal vase in se zahvalil za vse darove, ki so mu dani. Hvaležnost in ljubezen sta čustvi, ki lahko ozdravita svet. Poskrbimo, da bo Anino poslanstvo uresničeno.
