V začetku februarja je šola, ki jo obiskujeta moja otroka organizirala predavanje priznanega psihologa dr. Janeka Muska. Predstavil je, kako pomemben je vzor staršev pri odraščanju otroka. Tema se je zdela ravnatelju Gregorju Pečanu tako pomembna, da jo je vključil kar med redne govorilne ure. Pohvalna poteza, s katero je dosegel, da je bila predavalnica enkrat za spremembo polna. Ja, res – enkrat za spremembo. Čeprav je bilo kakovostnih predavanj že kar nekaj, pa se jih navadno udeleži le majhna peščica zares požrtvovalnih posameznikov. Na žalost tudi pri svoji praksi opažam, da si starši sicer za svoje otroke absolutno želimo najboljše, dostikrat, ko je treba pokazati malce več angažiranosti, pa najdemo primeren izgovor in … ne naredimo ničesar.
No ja, to predavanje je poslušalo vsaj 100 staršev in verjetno tudi večina učiteljskega zbora. In to je dobro. Veselilo me je, ker je dr. Muskek potrdil tezo, ki jo zagovarjam tudi sama. Njegovo glavno sporočilo je bilo, da pri vzgoji in odraščanju vzor predstavlja največjo vlogo, pri tem pa ni razlike v moči dobrega in slabega vzora. Najmočnejši vzor s svojim načinom življenja na otroke prenašajo starši. Mi smo otrokov prvi stik z življenjem, naš življenjski slog, naše odločitve in naša razmišljanja pa kmalu postanejo tudi otrokova realnost, ki jo nehote prenese v svoj podzavesten način delovanja.
Dr. Musek je kot pomemben del vzora poudaril vrednote, po katerih starši delujejo. V tem delu se je seveda dotaknil tudi vrednost sodobnega sveta, hitrega načina življenja, neusklajenosti med starševskimi pogledi in šolskim sistemom. Poudaril je, da je za uspešno vzgojo pomembno, da starši ne oporekajo vzoru, ki ga skuša predajati šola, pač pa poiščejo načine za čim boljše sodelovanje in tako jasno sporočilo otrokom. Dr. Musek je podal tudi nekaj zanimivih statističnih informacij, ki kažejo, kako je v realnosti tako usklajenost težko dosegati in kakšne so posledice tega. Predstavil je študijo, v kateri je bilo statistično dokazano, da otroci v več kot 80 % lažejo svojim staršem, v le malce nižjem odstotku učiteljem v šoli, ob tem pa, zanimivo, poštenje postavljajo kot eno od svojih vodilnih vrednot.
Ker je raziskovanje priložnosti o prenašanju pozitivnega vzora moja velika strast, si nisem mogla pomagati in po predavanju sem se povabila še k ravnatelju Gregorju Pečanu, s katerim sva se posvetila predvsem vzoru, ki ga na otroke prenaša šola. Oba sva se strinjala, da ima tudi šola zelo pomembno vlogo pri odraščanju otrok, vzor pa dajejo tako posamezni učitelji, kot celotna šolska kultura.
Ravnatelj je potrdil, da je na tem področju kar veliko izzivov, predvsem zato, ker učitelji mnogokrat nimajo zadostnega znanja, velikokrat pa jim manjka tudi prava motivacija. Kot ravnatelj si seveda želi, da bi šola poleg prenašanja znanja kakovostno opravljala tudi svoj vzgojni namen, ker ima omejena finančna sredstva, pa ima pri tem največkrat zavezane roke. Plače so samo delček problema, še huje pa je, ker šola ne dobi dovolj finančnih sredstev niti za to, da bi lahko kakovostno izvedla aktivnosti po obveznem pouku. Tako je na primer tudi namen podaljšanega bivanja v mnogih pogledih okrnjen, saj ni dovolj učiteljev in tako otroci v nekaj urah zamenjajo več skupin, učitelji vseh niti ne poznajo dobro, ne zmorejo izvesti programov, niso dovolj motivirani …
Motivacija učiteljev je na splošno precejšen problem, saj jim ne more ponuditi nič konkretnega, za kar bi se bilo vredno dodatno potruditi. Poleg tega se učitelji srečujejo s celo kopico izzivov v razredu. Ker otrok ne smejo kaznovati, so njihove možnosti discipliniranja velikokrat zelo omejene, otroci ne kažejo primernega spoštovanja, namesto da bi jim starši pri tem nudili podporo, pa se le-ti dostikrat obrnejo proti njim. Pečan je tako pošteno povedal, da je v takih razmerah res težko vzdrževati dober zgled.
Zaneslo naju je v malce filozofsko razmišljanje in strinjala sva se, da je družba kot taka precej konfliktna pri opredeljevanju, kaj sploh dober zgled je. Skoraj vsakodnevno lahko v medijih preberemo, kako gospodarski goljufi brez kakršnekoli kazni trošijo denar, ki so si ga pridobili na plečih drugih, politiki spodbujajo sovražni govor, pridni ljudje, ki se trudijo na vse pretege, ne dobijo nobene priložnosti … Vzor, ki ga gledamo, nam sporoča, da je morda celo bolje biti nepravičen in izkoriščevalski, kot pa vzgajati otroka v poštenem duhu, z odgovornostjo do drugih in družbe.
Pogovor se je lepo povezal s stavko, ki so jo imeli učitelji le nekaj dni po predavanju dr. Muska. S stavko se učitelji niso borili le za svoje plače, pač pa posredno tudi za to, da se izboljšajo razmere v naših šolah. Pečan je malce v šali, a tudi malce zares dejal, da bi se morali na podoben način upreti vsi v državi in se tako zoperstaviti sistemu, ki podpira kopičenje kapitala pri le peščici nepravičnih posameznikov, ki izkoriščajo manj močne od njih. Misel, ki nas vrne k pozitivnem vzoru … Mar ni to, da se boriš za kakovostno življenje eden izmed najbolj dragocenih vzorov za naše otroke?
Tudi o tem sem povprašala Pečana in strinjal se je z mislijo dr. Muska, ki zagovarja, da je pozitiven vzor to, da otrokom s svojim primerom pokažemo, da lahko samozavestno in s polno angažiranostjo počnejo stvari, ki jih pritegnejo in jih veselijo. A to vsekakor ni lahko. Sočutno je povedal, da smo starši dandanes postavljeni pred velik izziv. Težko je z gotovostjo vedeti, kaj zares je pozitiven vzor. Ko gleda starše, ki imajo ob otroku ves čas telefon na ušesu, ne upoštevajo prometnih pravil in ne izkazujejo nobenega spoštovanja do drugih (predvsem pa do starejših), ve, da to zagotovo ni dober zgled.
Kot ravnatelj in starš verjame, da lahko veliko dobrega za svoje otroke naredimo, če se z njimi čim več odkrito pogovarjamo, jih navdušimo nad branjem in smo v svojih odločitvah dosledni. Bistvo je, da jih naučimo misliti z lastno glavo in sprejemati pametne odločitve. Kot vzorniki jim tudi pokažimo, da je povsem normalno čutiti tudi jezo in žalost, a je pomembno, da se znamo za svoje napake pošteno opravičiti in popraviti tisto, kar je še mogoče. Odrasli spoštujmo in upoštevajmo splošno sprejeta pravila, pa bodo v podobnem duhu sledili tudi otroci.
Kmalu sindikat napoveduje ponovno stavko učiteljev. Le upamo lahko, da bo ta prinesla vsaj malo boljše pogoje za šolnike, posledično pa tudi za naše največjo bogastvo – otroke. No ja, pravijo, da tam kjer je upanje, je tudi moč …
