Otroci nestrpno pričakujejo praznike, predvsem pa njihovo domišljijo bodri čarobna skrivnostnost, ki jo prinašajo dobri možje. Kaj pa odrasli? Se še znamo vživeti v praznično vzdušje?
Človek je »izumil« praznike zato, da se vsaj na vsake toliko odtrga od rutine vsakdana in si vzame čas za stvari, ki so pomembne. Glavni namen praznikov je dvigovanje pozitivne energije, prepoznavanje lepih stvari v našem življenju in druženje z bližnjimi. Ko sem bila majhna sem v vsej svoji biti čutila ta namen.
Bila sem vznemirjena, navdušena, v srečnem pričakovanju in s toplino v srcu.
Bolj ko sem odraščala, bolj se je ta občutek začel izgubljati. Spoznala sem, da mi je cel odrasel svet lagal o obstoju Dedka Mraza in tako počasi začela izgubljati zaupanje v moč čudežev. Ko sem stopila v najstniški svet, sem se Silvestra veselila predvsem zato, ker takrat navadno staršev ni bilo doma in sem dobila redko priložnost, da pripravim noro zabavo za prijatelje. Nekaj let sem se veselila žurerskega naboja Veselega Decembra, potem pa je začel izgorevati tudi ta. Zaradi milijona obveznosti marsikatero leto nisem niti opazila, da se je jesen prevesila v zimo in Silvester je postal le še en povod za razočaranje nad brez vezno zabavo.
Z otroki se je nekaj prazničnega žaru vrnilo. Majčkene zvedave oči so zbudile spomine na topel občutek v srcu, ki sem ga imela, ko sem kot otrok okraševala smrekico s svojimi starši in presenečeno našla pod njim darilo, o katerem sem prej pisala Dedku Mrazu. Vsako leto že prvega decembra okrasimo smrekico, nato pa se cel mesec pogovor vrti o darilih, ki si jih želita. Idej ni in ni konec. K novim zamislim ju ves čas spodbujajo najrazličnejši katalogi, ki se vsakodnevno bašejo v naš poštni nabiralnik. Imela bi tisoč in eno punčko, pa lego kocke, Spidermana, Batmana, Ninja želvo, Hot Wheels-e, magično kroglo … Druga za drugo se vrstijo tudi novoletne predstave, ki ustvarjajo pravo zmedo v otroški glavi. Nekje se prikaže Miklavž, drugje Božiček, v vrtcu se slikajo z Dedkom Mrazom. Vsak prinese vsaj majhno darilo. Predal je poln darilnih vrečk, otroci izčrpani od prepolnih popoldnevov in še preden smo sredi decembra, je pričakovanje praznikov izpuhtelo v zrak.
Lahko bi rekli, da je kriv kapitalizem, ki z neštetimi okraski takoj po prvem novembru, potrošniško družbo sili, da svojo pozornost usmeri predvsem na kupovanje daril in načrte za pripravo čim bolj izstopajoče slavnostne večerje. Zdi se, kot da namen praznikov ni več druženje in veselje, pač pa šoping in stres, povezan z organizacijo in družinskimi obveznostmi. Tako marsikdo namesto, da bi se veselil praznovanja, to obdobje že skoraj prezira. Nekateri bi ga najraje preskočili in ga namenoma ignorirajo. Tretji ob njih zbudijo razočaranje, ker življenje ne gre po njihovih načrtih in zapadejo v še hujšo otožnost. Četrti pa vso svojo pozornost usmerijo le na priložnost za proste dni, ki jih lahko izkoristijo za kratke počitnice.
Tisti topel občutek, ki smo ga poznali, ko smo bili majhni, je tako v premnogih primerih popolnoma izgubljen. Praznično vzdušje se enači s potrošništvom, ki vrhunec doživi v alkoholni ekstazi, prvi dan novega leta pa je namesto navdušenja nad novimi priložnostmi zaznamovan z bolečim mačkom.
Ampak vseeno… Globoko v naših koreninah je zapisana skupinska pozitivna energija, ki izhaja iz človekovega izvornega namena. V teh težkih časih, ko se borimo z ekonomsko krizo in je svet poln grozljivih zgodb, je ta pozitivna energija še kako pomembna.
In zakaj je potem ne bi izkoristili?
Iz vsega srca si tako želim, da bi nam Dedek Mraz za zadnje dni tega leta poklonil popolne praznike.
Praznike, ki dosežejo tvoje in moje srce. Praznike, v katerih je pomembna ljubezen. Praznike, ob katerih delaš to kar si želiš ti in ne nekdo drug. Praznike, v katerih je vsaj trikrat več ljubečih besed, kot po navadi, in praznike ob katerih se iskreno veseliš obdarovanja. Želim ti, da bi se ujel/a v navdušenje, ki si ga čutil/a v svojih najbolj rosnih letih. Želim ti, da bi se predala igrivi skrivnostnosti, ki jih pišejo zgodbe srečnih ljudi. In želim ti, da bi začutila čarobnost, ki jo piše življenje.
Naj se z izjemnim zaključkom starega začne še bolj izjemno novo leto!
