Čeprav se nam največkrat zdi, da časa nikoli ni dovolj in bi dan moral imeti vsaj 28 ur, pa imamo čisto zares v določenem trenutku toliko časa, kolikor ga hočemo. Od nas je pomembno, kako bomo ta trenutek izkoristili. Si se že kdaj igral/a z idejo o relativnosti časa?
V določenem procesu se percepcija glede časa večkrat spremeni. Da lahko ponazorim to trditev, se spomni dogodka, ko si moral/a zelo lačen/a počakati, da se speče še zadnji krompir v pečici. Takrat, ko si nastavljal/a alarm na uri, se ti je verjetno šestdeset minut zdelo neskončno daleč. Nemirno si pogledoval/a na urine kazalce vse dotlej, dokler do tvojih nosnic ni prišel slasten vonj, ki je nakazoval, da priprava kosila lepo napreduje. Minute so se začele premikati hitreje in kot bi mignil je zazvonil alarm. Ko pa si z vilicami prebodel/a prvi krompir in ugotovil/a, da ni še povsem mehak, se je ura spet kar na enkrat ustavila. Mar ni to smešno? In ko si končno prvič ugriznil/a v slasten krompir, je bil krožnik prazen še preden si lahko pomežiknil/a.
Nekaj zelo nenavadnega se dogodi s časom tudi takrat, ko ženska pod srcem nosi majhnega dojenčka. V devetih mesecih se njeno dojemanja časa spremeni celo bolj pogosto kot njena vihrava nosečniška razpoloženja. Ko sem prvič zagledala plus na testu nosečnosti, sem le težko dojela dejstvo, da bom kmalu postala mamica. Devet mesecev pred mano je bilo enostavno predolgo obdobje, da bi si lahko zares predstavljala kaj me čaka. Prvi tedni so se mi vlekli kot dolga čreva. Slabosti in utrujenosti se je pridružil še strah, da bo šlo kaj narobe. Do prvega ginekološkega pregleda sem težko štela vsako uro, vsaka pa se mi je zdela dolga kot neskončni ponedeljek. Ko sem dobila potrditev, da je z malim bitjecem v moji maternici vse v najlepšem redu, se je dojemanje časa vrnilo v normalo. Še preden sem se zavedla, sem že čutila prve mehurčke, ti pa so se kar čez noč spremenili v močne brce. Še sama nisem vedela kdaj sem se spremenila v velik balon, ki se je počutil, kot da bo pravkar počil. Takrat pa se je čas ponovno ustavil in dnevi so se spremenili v večnost. Nestrpno sem želela čim prej spoznati svojega novorojenčka in vse bi dala, da bi lahko zadnje dni pred porodnim terminov na hitro preskočila. In ko sem svoja dva sončka končno dobila v roke, je ura začela svoj pravi šprint. Danes sta stara pet in tri leta in leta tečejo kot za stavo.
Za hec narediva preizkus. Vzemi si trenutek in poskusi biti v njem popolnoma prisoten/a. Kako dolg se ti zdi?
V resnici imamo v enem trenutku ves čas na tem svetu. Popolnoma in samo od nas je odvisno kako ga dojemamo. Se ti ta filozofija zdi nerealna? Pomisli. Ko stojiš v vrsti na blagajni supermarketa in živčno gledaš na uro, kaj se navadno dogodi? Ker si osredotočen/a na hitenje, okoli sebe ustvarjaš nemir in stres prenašaš na okolico. Kupci pred tabo začnejo v napetosti iz rok izpuščati blago, prodajalka se ušteje pri računanju, ti pa brezglavo po denarnici iščeš kreditno kartico. Zdi se, kot da je naključje, da si vedno izbereš ravno najpočasnejšo vrsto, resnica pa je, da ti sam/a zavlačuješ proces. Če bi raje umirjeno opazoval/a okolico, se spodbudno nasmehnil/a ljudem okoli sebe in jim pomagal/a zlagati nakupljeno na tekoči trak, bi se tvoja usmerjenost na čas izgubila, poleg tega pa bi tudi aktivno sodeloval/a pri pospešitvi kolone.
Če se ustavimo in hektične trenutke spremenimo v priložnost za bogato doživetje, se zgodi nekaj čarobnega.
Okoli sebe začnemo prepoznavati malenkosti, ki so prej ušle naši pozornosti. Začutimo lepoto okolice, ki je bila prej ničkolikokrat prezrta. Razveselimo se prijaznega nasmeška mimoidočega, s katerim ujamemo pogled. Opazimo čudovito polt blagajničarke, ki nas streže, zaslišimo ubrani zvok mesta, ujamemo se v vonj iz bližnje pekarne ali v srcu začutimo odgovor na dilemo, ki nas muči že nekaj časa. Če boš pozoren/a, boš prepoznal/a milijone utrinkov, ki ti bodo kazali, da je čas zares brezmejen. In ne pozabi: vsak dan preden zaspiš in vsako jutro, ko odpreš oči, se zahvali za številne čudeže tega dneva.
Prepričana sem, da se v večini primerov izogibaš hitri hrani, saj veš, da škodi tvojemu zdravju. Podobno je tudi s časom. Izogibaj se hitenju in doživljaj življenje kot umetnost. Ne izgubljaj trenutkov s pospeški, pač pa bodi raje prisoten v trenutku in vselej uživaj v izkustvu. Ceni doživljaj, kot ceniš najslajši hod v odlični restavraciji. Poenostavi stvari, ki te zavirajo in se raje osredotoči na reči, ki so pomembne. Ne ukvarjaj se s preteklostjo, saj lizanje ran ne bo prenehalo bolečine, in ne skrbi zaradi prihodnosti, saj nikoli ne boš mogla imeti vsega pod kontrolo. Edini pravi čas je sedaj. Preteklost in prihodnost sta zgolj fikcija v naši glavi. Torej prepusti se trenutku in treniraj biti zares prisoten/a.
Kmalu boš opazil/a, kako se v zabavo spremenijo tudi najbolj dolgočasne aktivnosti, ukrotil/a boš stopnjo svojega stresa, izboljšal/a svoje odnose in optimiziral/a produktivnost.
Ko se naučiš živeti v blagostanju s časom, se bo kakovost tvojega življenja drastično povečala. Ko boš na čas nehal/a gledati kot na brezbrižnega tekmeca in boš začel/a prepoznavati priložnosti, ki jih skriva trenutek, bo tvoj vsak dan postal veliko bolj enostaven in zabaven.
Če si odločen/a, da nehaš tekmovati in začneš sprejemati, oblikujva skupaj strategijo, kako boš spremenil/a svoje dojemanje časa. Rezerviraj brezplačno informativno posvetovalnico in pokazala ti bom, kako lahko vsaka sekunda postane optimalno dolga za tvoje največje zadovoljstvo.
