V zadnjem času se veliko govori o tem, da bo Slovenija prevzela več kot 700 beguncev iz Sirije in Eritreje. Med tem, ko večina z nezaupanjem odkimava z glavo, sem sama imela priložnost, da se od bližje spoznam s somalijsko begunko, ki se je pred slabe pol leta preselila v bližino mojega doma. Njena zgodba je zares bogata, na njenem primeru pa se lahko učijo mnogi med nami.
Predmestje Ljubljane, v katerem živim, je pravzaprav velika vas, v kateri je tradicija še posebej cenjena. Iz roda v rod se prenašajo praktična znanja, stare zamere in vsakoletni obredi. Vsak pozna vsakega in čeprav se je v zadnjih desetih letih v okolico preselilo enako število novoselcev, kot jih je prej živelo staroselcev, smo prišleki še vedno bolj kot ne nebodigatreba.
Spremembe so vedno bile in vedno bodo med ljudmi nepriljubljene. Ker rušijo ritem in vnašajo tveganje neznanega, se jih izogibamo kot hudič križa. Tako se tudi ne čudim polemikam, ki so nastale, ko je Slovenija dobila direktivo, da prevzame skrb za 700 beguncev. Navidezna grožnja se ponuja kar sama od sebe. Ne samo, da ti posamezniki s seboj nosijo finančna bremena, tako drugačna je tudi njihova kultura, razlikujemo pa se celo v barvi kože. Kdo bo zaupal »črncu«, ko pa je tako drugačen od nas?
Vesela pa sem, da obstajajo tudi izjeme in srečo imam, da se srečujem z ljudmi, ki se novega ne ustrašijo, pač pa jih domišljija celo preganja, da jim novosti odprejo krila. Nekaj takih je očitno tudi v naši občinski upravi in z velikim navdušenjem sem opazovala, kako se je občina vključila v integracijo somalijske begunke z osmimi otroki. Še celo sama sem pred slabe pol leta z začudenjem spraševala kaj delajo temnopolti otroci na skoraj vsaki avtobusni postaji ob cesti. S svojo temno kožo, rutami na glavah in pisanimi oblačili jih je bilo težko prezreti.
Nekega popoldneva mi je hčerka omenila, da so v njen razred prišli trije temnopolti otroci, učiteljica pa jim je predstavila njihovo drugačnost. Najprej sem menila, da gre za kak šolski projekt in se že razburila zaradi besedice drugačen, ko pa je čez kak teden hčerka razložila, da bo ena od temnopoltih deklic postala njihova nova sošolka, se mi je zgodba začela sestavljati. Preverila sem jo pri učiteljici in potrdila je, da so otroci del begunske družine, ki bi si rada tukaj za vedno uredila svoj dom, zato otroke tudi uvajajo v naš sistem.
Navdušena sem bila nad novico, saj menim, da je spoznavanje različnih kultur izjemno dragocena izkušnja, ki si jo lahko pridobijo otroci, še večje zadovoljstvo pa me je prevzelo, ko sem spoznala, da je ravno moja hči osemletno Aisho »vzela za svojo« in jo srčno vzljubila. Vsako jutro odhajam iz šole z nasmehom na obrazu, saj se na hodniku dogaja čudovita zgodba, ki dokazuje, da se mladi odprti duh ne boji sprememb. Prav vseh osem somalijskih otrok so naši otroci sprejeli z odprtimi rokami, namesto strahu pa se večina odpira novim priložnostim za igro in z veseljem sprejema nove izkušnje.
Kaj pa odrasli? Slišala sem, da je bilo kar nekaj pritožb, ko so starši zvedeli, da bo v razrede prišla tako velika sprememba. Vključili so se najrazličnejši argumenti, od strahu pred muslimansko vero, do tega, da bo zaradi tujcev moten pouk. Ah, ta strah pred neznanim! Kar predstavljala sem si, koliko dvomljivih pogledov je namenjeni temnopolti družini in začutila sem nujo, da se vključim v njihovo integracijo. Odločila sem se, da za občinski časopis pripravim prispevek o družini in tako širim zavedanje, brišem neznano in spodbudim empatijo.
S Fatmo sva se dobili v njeni izbici in kar malce plašno mi je pripovedovala o svojem življenju. V slovenskem jeziku se zna sporazumevati le najnujnejše stvari in tudi njena angleščina ni najbolj tekoča, ko pa sem si pridobila zaupanje, se je odprlo toliko zanimivih podrobnosti. Neverjetno se zdi že to, da z osmimi otroki izkušena mamica šteje šele 34 pomladi. Njena najstarejša hči je stara 15 let, njen najmlajši sin pa le dve leti. Prvič se je poročila pri petnajstih in čeprav je živela v glavnem mestu, ji je bil mož določen in je bila poroka dogovorjena. V njeni kulturi imajo moški lahko štiri žena in ko sem jo vprašala ali jih je imel tudi njen mož, je samo prikimala in mi povedala, da to zanjo ni nič nenavadnega. Tako so vzgojeni, vseeno pa si za svoje otroke želi, da bi nekoč spoznali pravo ljubezen.
Za osnovne potrebe družine skrbi socialna služba, med tem ko sem bila na obisku, pa se je oglasila tudi predstavnica Karitasa. Shramba se je napolnila z novimi vrečami riža, moke in ostalih živil, vprašanje pa je, če bo ob lačnih ustih dovolj za naslednjih štirinajst dni. Čeprav v Somaliji ženske ne hodijo v službo, pa je Fatmina trenutno največja želja, da bi lahko začela služiti sama zase. Ne potrebuje veliko, za spodbudo bi bilo dovolj že, da komu pospravi hišo, morda skuha kosilo ali pomaga pri dnevni oskrbi. A kaj, ko je barva kože, kot pravi sama, še vedno tako velika ovira.
Vav, kakšen pogum, kakšna odprtost do sprememb!
Iz zgodbe te zares izjemne bojevnice so kar vrele vrline, ki jih tako močno cenim: odprtost do sprememb, odločenost, da uresniči svoj cilj, in iskrena ljubezen do otrok. Kljub temu, da ji je vojna vzela moža, kljub temu, da je bila sedem let odrezana od svojih otrok, kljub temu, da je potovala po povsem neznanih krajih, kljub temu, da je imela v sebi zacementirano drugačno kulturo, tradicijo in navade, je danes tukaj v Sloveniji in čeprav se morda v tem trenutku življenje še ne zdi idealno, je dosegla več, kot bo kdaj večina od nas. Sledila je svojim sanjam, pa čeprav so se zdele povsem neuresničljive, žrtvovala je svoja stara prepričanja, svojo vero in svojo ljubezen, pripravljena se je učiti in vztrajati.
Njeni otroci imajo zares veliko srečo. Ne samo, da jim je dana priložnost za bolj svobodno in bogato življenje, ob sebi imajo tudi izjemen vzor, od katerega se vsak dan učijo, da je v življenju mogoče doseči čisto vse kar si zadamo, če se le temu predamo z vsem srcem in trdo odločnostjo.
In ker tudi jaz ne morem iz svoje kože, bi rada družinici še dodatno pomagala. Verjamem, da je njena kultura tako bogata, da se iz njihovih izkušenj lahko zares veliko naučimo. Tako si želim, da bi Fatmi ponudili priložnost vsi tisti, ki se navdušujete nad afriškimi lepotami. Morda jo kdo lahko nauči, kako iz tradicionalnih somalijskih oblek pripravi moderno krilo ali prestižno rutko. Prepričana sem, da bi se za izvirne unikatne modne dodatke steple vse med nami …
Kaj pa somalijska kuhinja? Fatma mi je pokazala nekaj fotografij in sline so se mi pocedile iz ust. S prijatelji tako že načrtujemo malce drugačen piknik, tokrat v somalijskem stilu. Fatma bo kuhala, mi se bomo učili novih stvari in razvajali svoje brbončice, družina pa bo dobila cekinčke za drobne pozornosti, po katerih hrepenijo ranjena srca. Se v akciji pridruži še kdo in s tem trenira tudi svojo odprtost do sprememb? Z veseljem sprejemam vse ideje in spodbude, ki Fatmini družinici lahko končno olajšajo veliko spremembo.
Spremembo in osebno rast pa lahko treniraš še na en način.
Naslednji ponedeljek, 8. junija, pričenjam 21. dnevni izziv STOPI Z GASA. Z zabavnimi, enostavnimi, a zelo učinkovitimi nalogami te bom tri tedne dan za dnem spodbujala, da začneš spreminjati svoja stara prepričanja, opazovati svet okoli sebe, ceniti svoje potenciale in bolj kakovostno ter zdravo preživljati svoj vsakdan. Si zraven?
Klikni za prijavo!
