Maj je res en tak prav posebno lep, ravno prav topel in cvetoč mesec. Poleg majskih sončnih žarkov in čudovitih barv pa me napajajo tudi krasni spomini na pretekli mesec. Dogajale so se mi res čudovite stvari, vse pa se je vrtelo okrog ogromnih množic ljudi. Morda gre “gužva” nekaterim na živce, jaz pa v njej neskončno uživam. Že od nekdaj rada opazujem ljudi iz vseh vetrov in krajev in razmišljam o njihovih zgodbah, ko se združijo skupaj v eni energiji, pa je občutek še posebno neprecenljiv.
Delček tega sem začutila že v začetku aprila, ko sem hčerko peljala na koncert njene idolke Soy Lune, vmes sem se sama postavila na oder v vlogi kače, ki je z lokalnimi mamicami zaigrala malim nadobudnežem, mesec pa smo z družino zaključili s potovanjem po Italiji, kjer so nas spremljali taki in drugačni turisti in evforični nogometni navijači.
A to še ni vse!
Nekje v sredini vsega tega sem si privoščila petdnevni popolni odklop in se sama, skoraj brez pritljage, odpravila v London na nepozabni dogodek, ki bo ostal v mojem srcu zapečaten kot enkratna in nepozabna izkušnja za vse življenje.
Izkušnja je bila tako močna, da se me energija norega navdušenja drži še danes, pa čeprav je minilo že kar nekaj časa. V London namreč nisem odšla v šoping ali na sprehod po ulicah, tja sem se odpravila s prav posebnim namenom – da se v živo učim od svojega idola, pionirja coachinga in verjetno najbolj opevanega motivatorja na svetu, enega in edinega, velikega Tonya Robbins-a.
Dogodek, ki ga Tony prireja že skoraj kot 40 let in ga je obiskalo že več kot 4 milijone ljudi, je neke vrste motivacijski seminar z naslovomUnleash the Power Within (odkleni svojo notranjo moč).
Štiri dni, od ranega jutra do poznega večera, ves čas totalno na power in v družbi 13.000 glave množice, ki diha in pleše s svojimi visokimi cilji.
Čeprav vidim, da večina ljudi ob mojem deljenju vtisov vklopi svoj default skepticizma in brez pravega razumevanja začne v svoji glavi vrteti negativne občutke do takih dogodkov, pa vsakemu srčno želim, da bi imel vsaj enkrat v življenju priložnost izkusiti nekaj podobnega. Ne gre le za občutek, ko si tam in te nosi na oblaku evforične energije …
Večino stvari, ki so jih delili Tony in njegovi strokovnjaki, sem vsaj površno vedela že prej, ampak v tistem trenutku so dobile prav posebno težo. Ko si obkrožen s toliko ljudi, ki čutijo podobno, in so tvoji čuti priviti na najvišje možne volte, se informacije, za katere veš, da te lahko podpirajo v prihodnjem življenju, spremenijo v nov standard, novo obliko razmišljanja in novo voljo, s katero lahko začneš premikati gore.
Tony je vsem govoril isto, ko berem različne vtise, pa vidim, da se naši “take-away”-i močno razlikujejo. Bistvo takih dogodkov so aha-spoznanja, kliki v naših glavah, zaradi katerih spremenimo svoje stare vzorce obnašanja in se z naučenimi tehnikami podpremo na poti doseganja naših ciljev.
In kaj sem jaz vzela za svoje?
V glavi mi še vedno malce brni in tudi zato pišem ta blog s takšno časovno razliko, ampak, če lahko izberem tri, SO TO MOJA KLJUČNA SPOZNANJA:
1. Dovolimo si postavljati visoke standarde
V srce me je zadelo, ko je Tony začel govoriti, kako nas večina ob vprašanju “Kako si” odgovori z “V redu”. Čista resnica, večina povprečnih Evropejcev se ima čisto v redu. Pravzaprav nam nič čisto zares ne manjka. V svojem srcu sicer čutimo klic, ki pravi, da bi radi več, ampak naše glavne potrebe so čisto dovolj potešene. Imamo dovolj za jesti, imamo streho nad glavo, na parkingu nas čaka avto, enkrat na dva meseca gremo k frizerju, za vikend si privoščimo piknik, imamo tudi dovolj, da otrokom uresničimo njihove osnovne želje … Ja, res nam prav nič zares ne manjka!
V redu pa je za tiste, ki imamo v srcu prižgan ogenjček za visoke cilje, zelo nevarno stanje.
V redu je namreč sovražnik odličnosti. Ko smo v redu, je zelo enostavno najti izgovor, da ne sežemo višje. Ko smo v redu, se hitro potolažimo, ker smo v povprečju ali morda za odtenek višje od povprečja. Ker smo v redu, je čisto v redu tudi, če nas naše notranje hrepenenje malce zaskeli in nas spomni, da še zdaleč ne živo tega, kar si zares želimo. Hitro poiščemo uteho v hrani, televiziji, delu, alkoholu in drugih “dudicah”, s katerimi se tolažimo odrasli in gladimo svoja goreča čustva.
Verjetno najbolj dragocena izkušnja zame je bila, da nam je Tony skozi premišljene vaje omogočil z vsemi čuti prepoznati in doživeti ta naša pristna, goreča in kot vulkan močna čustva. Za nekaj trenutkov smo odstranili svoje strahove in pogojevanja in začutili sebe v svojem bistvu. Čutili smo našo izvorno moč in energijo, našega prebujenega duha in dušo, ob utripih srca so iz nas vreli strast, hvaležnost, sočutje in naša brezmejna veličina.
V tistem trenutku sem vedela, da je vse, ampak res čisto vse odvisno od mene.
Jaz sem tista, ki lahko zahteva več. Na meni je, da si postavim visoke standarde in jih začnem živeti. Brez kompromisov, brez medlega upanja, brez prosijačenja in pregovarjanja sama s seboj. Nihče od nas ni zares šibek, vsak ima moč, da doseže to, kar čuti v svojem srcu za ultimativni doseg. To imamo v sebi. Če le izstopimo iz našega v redu in stopimo čez svoje strahove ter pogojevanja.
Smo veliko več, kot to, kar se nam dogaja in smo veliko več, kot vse, s čimer se soočamo. Noben problem ni večen, le naša duša je večna. Problemi so priložnosti iz katerih rastem. To, kar je v našem srcu, je naša resnica, naš visoki strandard.
Na ta svet nismo prišli, da bi živeli v majhnosti in se zadovoljevali z manjšino, na ta svet smo prišli, da bi živeli polno in bi uresničevali svojo strast. To je moj najvišji strandard in temu občutku se je vredno zapriseči.
2. Celotno naše delovanje je odvisno od tega, v kakšnem miselnem stanju se nahajamo
O pomenu naše miselnosti na naše rezultate se zavedam že ves čas, dogodek pa je to moje zavedanje še poglobil in mi ponudil povsem oprijemljive dokaze. Tony nas je naučil, da imamo zmožnost, da miselnost spremijamo zelo hitro, celo tako hitro, kot je hiter utrip srca. Spreminjamo jo na tri načine: s fizionomojo našega telesa, s spremembo našega fokusa in s spremembo besed, ki jih uporabljamo.
Vse to smo trenirali v živo, že ob koncu prvega dneva pa nas je čakal velik preizkus, ob katerem se večini zatresejo hlače – HOJA PO ŽERJAVICI. Vedeli smo, da je Tonyeva ekipa že tri dni prej začela pripravljati več kot 20 prog, po kateri so bili raztroseni žareči deli žerjavice. Vsak od nas je že prej slišal pričevanja, kako so nekateri, ki so se lotili tega preizkusa, končali z opeklinami tretje stopnje na urgenci. Naša zavest je zelo jasno govorila, da človek ni narejen za stik z ognjem.
A vendar, ko so nastopile večerne ure in smo vedeli, da se bliža veliki trenutek, v dvorani ni bilo čutiti velikega strahu.
Energija je bila nabita s pričakovanjem, nato pa nas je skozi vajo notranje moči pripravil še Tony. Z dvignjeno glavo, pokončno držo, močnimi stiski pesti in glasnim vzlikanjem yes, smo v sebi prebudili moč nepremagljivih bojevnikov. Stopili smo v svoj “peak state” in bosih nog odkorakali proti prizorišču, kjer nas je čakala razbeljena žerjavica. Tik preden smo stopili iz dvorane je množica začela spontano, v enem glasu vzklikati navijaško pesem. Vsi smo stali pokončno in se z močnimi izrazi na obrazu kopali v enotni energiji moči, vzpodbude in poguma.
Ko sem stala v vrsti, da pride moj trenutek, nisem čutila niti najmanjšega dvoma. Videla sem, kako so tik pred mano pripeljali prikolico sveže razbeljene žerjavice in jo pred mojimi nogami natrosili na stezo, a niti za trenutek nisem povesila svoje drže. Ohranjala sem svoj “peak state” in ko sem stopila na travo, ki je predstavljala startno pozicijo hoje po žerjavici, sem z veliko gotovostjo vedela, da sem varna in bom izziv premagala brez, da bi mignila z očesom. Naredila sem prvi korak, nato drugi, tretji, četrti, peti, šesti in ob vzklikanju množice začutila, kako spet stopam na travo in se priklanjam sama sebi.
Yes!
Bilo je povsem enostavno, moje nogice so v hoji po mehki in topli podlagi že skoraj uživale, na cilju pa sta bila v meni čista umirjenost in užitek, ki se rodi iz popolnega zavedanja.
Kmalu po tem sem se s prijateljem, ki sem ga spoznala na dogodku, odpravila proti podzemni, da bi se vrnila domov. Ker je bila ura že pozna, vlaki niso več delovali in taksija zaradi množice ni bilo mogoče priklicati. V popolnem zaupanju sem tako pristala na predlog novega prijatelja iz Nizozemske in peš sva se odpravila proti centru Londona. Prehodila sva dobrih pet kilometrov, po temnih londonskih ulicah, a niti za trenutek nisem čutila utrujenosti ali strahu. Začuda so ostali tudi moji podplati povsem nedotaknjeni. Brez enega žulja in brez kakršnekoli opekline.
Naslednji dan sem se kljub le nekaj uram spanja zbudila povsem vedra, nabita z energijo in pripravljena na nove podvige. Tempo se je nadaljeval še v naslednjih dneh, ker sem ohranila svoj “peak state”, pa moje telo ni niti za trenutek pokazalo vdaje.
Zdržala sem pet dni skoraj brez hrane, večino časa na nogah, z le nekaj uric spanca na noč. To je bil zelo jasen dokaz, da je vse mogoče, če se le uspemo dvigniti v pravo miselnost in zbujeno energijo.
3. Naše aktivnosti so odvisne od zmožnosti našega telesa
Večina izmed nas se zaveda, da je naše življenje na tem planetu odvisno od zmožnosti telesa, ki nam je bilo dano ob rojstvu. Vsako telo ima svoje specifičnosti, prav vsa telesa pa za optimalno delovanje potrebujejo vodo in zrak. Pomanjkanje teh dveh sestavin kritično deluje na naš energijski potencial in prav zato se vedno več ljudi srečuje s kroničnim občutkom utrujenosti in izgorevanjem.
Že po defaultu človek zaradi stoječega položaja diha napačno. Namesto, da bi dihali v trebuh in tako omogočili našim pljučem, da se polno razširijo, dihamo v prsni koš, pljuča pa na ta način zaradi notranjih organov ne zmorejo napolniti vseh kapacitet. Pomanjkanje gibanja in konstanten stres, ob katerem človek avtomatično diha bolj plitko, vodijo v nizko oksidacijo telesa, tako pa naša kri nima možnosti, da bi pravilno prenašale hranljive snovi do celic in tudi, da bi iz celic učinkovito odstranjevala odpadne snovi.
Zaradi hitrega tempa življenja ljudje tudi pozabimo piti, večina pa se zaradi sladkih pijač tudi povsem odvadila od pitja navadne vode. Namesto zelenjave in sadja jemo sestavine, ki imajo le nizek odstotek vode, tako pa je telo dehidrirano in ponovno je moteno delovanje naših celic.
Telo tako postopoma hira in namesto, da bi bili polni energije, ves čas čutimo utrujenost. Ko smo utrujeni, pa naše telo seveda ne zmore ohranjati visoke produktivnosti, lažje nas preplavijo strahovi in dvomi in hitreje pademo v mrežo nizkih strandardov delovanja.
Če želimo postati peak performerji, moramo tako v prvi meri poskrbeti, da naše telo dobi vse, kar potrebuje za visoko energijsko delovanje.
Že samo nekajkrat dnevno zavestno dihanje lahko povzroči občutno razliko (poleg tega pa je dokazano, da v dobro oksidiranem telesu strahovi ne morejo preživeti).
Moj glavni fokus, ko sem se vrnila iz dogodka je tako bil, da dvignem energijsko delovanje svojega telesa. V spomin se mi je vtisnil še en zelo pomemeben podatek. Ker naše celice ne zmorejo povsem izločiti odpadnih snovi, se te ves čas kopičijo, ko se približamo 40-tim letom, pa je naložen že tak kupček, da je delovanje telesa enostavno zablokirano, dodana pa je tudi zakisanost. Tako ni nič nenavadnega, da se aktivni ljudje v svojih srednjih letih počutimo najbolj izčrpane. S tem se soočam tudi sama in vem, da je dostikrat prav to krivo, da ne izberem aktivnosti, ki bi me pripeljale do visokih strandardov delovanja.
Dobra novica je, da lahko telo zelo hitro resetiramo in ga razbremenimo toksinov.mOd Tonya smo se poslovili z obljubo, da bomo to naredili v 10-dnevnem izzivu, ki ga je pripravil za nas. Ogromno udeležencev je izziv že opravilo, v FB skupini pa poročajo o zares občutnih razlikah. Jaz ga pričenjam jutri, ko preizkusim na svoji koži, pa podobno pripravim še za moje bralce. Več o tem ti razkrijem v katerem od prihodnjih mejlov.
Težko opišem, kako hvaležna sem za to izjemno izkušnjo, ki me bo tudi na dolgi rok spodbujala, da dvigujem svoje standarde in neustrašno sledim strategijam, ki me lahko pripejejo do točke, po kateri hrepeni moje srce. Prepričana sem, da to ni bilo zadnjič, moja velika želja pa je tudi, da nekoč na UPW odpotujem tudi svojima otrokoma.
Verjamem, da lahko prav taki dogodki še posebno v mladih ljudeh zbudijo pionirje, ki nas bodo pripeljali v boljšo prihodnost. Hvala Tonyu in njegovi ekipi!
