Nedolgo nazaj sem otroka po dolgem času odpeljala v kino, na moje veliko navdušenje pa sta si izbrala risani film, ki nosi zgodbo, v katero sem se zaljubila že, ko sem bila majhna deklica. Mali princ se v moderni izvedbi sooči z zelo nazorno podobo sveta, v katerem danes živi večina od nas. Starši še pred prvim šolskim dnevom za svoje otroke postavljajo visoka karierna pričakovanja, ob tem pa sami živijo v službah, ki jih ne izpolnjujejo in jim kradejo veselje do življenja. Med risanko so mi po licih večkrat tekle solze, saj je čudovito prikazano pod kakšnim pritiskom živijo otroci in kaj jih po vsej verjetnosti čaka v njihovi prihodnosti.
Mala junakinja se je od bistrega soseda, ki je v ulici veljal za pravega čudaka, naučila, da ni narobe, če odrastemo, hudo pa je, če kot odrasli pozabimo to, kar smo nosili v svojem otroškem srcu – igrivost in zaupanje v svoje sanje, v katerih se skriva naše življenjsko poslanstvo. Zabolelo me je, ker vem, da se to v realnosti ves čas dogaja.
Sistem otroke sili, da prehitro odrastejo, ko napredujejo skozi šolski sistem, pa so kot roboti, ki morajo dosegati povprečje in kot spužve vsrkavati snov iz močno prenatrpanega kurikuluma. Takoj, ko stopijo v puberteto, ki jim že tako ali tako glavo meša z vprašanjem kaj je njihova prava identiteta, morajo izbrati smer, v katero bodo zapeljali svojo prihodnjo karierno pot. Brez, da bi preizkusili vsaj eno pravo delo, se pri osemnajstih vpišejo na fakulteto, namesto, da bi njihovo odločitev vodilo srce, pa največkrat vpis diktira praktičnost, odzivanje trga na poklice in želje staršev, ki so svoje zamisli začeli v možgane svojega podmladka vpisovati že v predšolskih letih. Tak scenarij se je dogajal v mojih študentskih letih in se v precej podobni obliki dogaja še danes. Tako ni prav nič presenetljivo, da več kot polovica vseh tistih, ki imajo sploh srečo, da dobijo zaposlitev, v svojem delu ne uživa in se ne čuti izpopolnjeno.
Ker živimo v času, ko zakonsko predpisan delovnik obstaja le na papirju, nadure pa so nepisano pravilo v večini podjetij, ljudje večino svojega časa preživijo v okolju, ki jim para živce in ne zadovoljuje njihovih srčnih potreb. Kot slabo ljubezensko razmerje tudi to stanje vodi v negativno duševno stanje, sindrom izgorevanja in včasih tudi v depresijo. Še slabše je, ko naše stiske okolica ne prepozna, namesto sočutja pa mnogokrat »pokasiramo« očitke, da je delo naš skrivni ljubček, ki mu posvečamo več pozornosti, kot domačim.
Večina v takih razmerah vztraja leta in leta, glavni izgovor pa je, da si zamenjave službe zaradi slabših pogojev ne moremo privoščiti. Največkrat primerjave v resnici nikoli zares ne naredimo, pač pa si z izgovori le zatiskamo oči pred pravima razlogoma, ki nas zasužnjujeta v nevzdržnem: strahom pred neznanim in podedovanimi vzorci naših prednikov, ki so v eni službi vztrajali vse življenje.
Verjamemo, da nam bo sprememba prenesla še več obveznosti, izmišljamo si, da bo finančno in pogojno manj ugodna, dvomimo v svojo sposobnost opravljati nekaj neznanega … Tako pa minevajo leta, počasi se privadimo večnemu nezadovoljstvu, ko končno pridemo do »penzije«, pa se spremenimo v godrnjave tetke, ki si vedno znova najdejo kako žrtev, da ji zagrenijo življenje.
Verjetno bi vsi veliko bolje izkoriščali svoje potenciale in doživljali svojo izpopolnjenost, če bi se znali že po srednji šoli odločiti za karierno smer, ki bi nam bila zares pisana na kožo. To pa je, če dobro premislimo, skoraj nemogoče. Čeprav se mnogi še danes tepejo po glavi, ker so pred 10, 20, ali 30 leti sprejeli napačno odločitev, pa krivda pravzaprav nikoli ni bila naša. Kako naj pravzaprav mladi človek pri svojih 18 letih z gotovostjo ve, kaj je idealen poklic zanj in kateri poklic bo zdržal njegovo navdušenje 30 let in več?
Ponudba na trgu je neskončna, možnosti brezmejne, informacije pomanjkljive. Kako naj nekdo, ki nima še nobenih izkušenj ve, katero delo mu bo zagotovilo, da se bodo njegovi talenti srečali z vrednotami bodočih delodajalcev? To je tako, kot da bi si že pri 18ih letih zapisali točen seznam lastnosti, ki jih želimo od bodočega ljubčka ali ljubice oziroma žene in moža. Morda kdo od mladih tak seznam celo spiše, največkrat pa se konča s presenečenjem in strtim srcem. Če nikoli v življenju še nismo preizkusili pravega ljubezenskega razmerja, enostavno ne moremo vedeti kaj bo krepilo našo strast in katere podrobnosti nam bodo parale srce. Brez preizkušanja zelo težko vemo kdo je pravi človek za nas, podobno pa je tudi z delom.
Tako se vedno bolj navdušujem nad idejo, da bi otroci še pred vpisom na fakulteto preizkusili različne službe v praksi. Leto obvezne prakse pred vpisom na fakulteto bi marsikomu pomagalo odpreti oči. Seveda s pogojem, da v tem letu mladostnik preizkusi čim več različnih del.
Ker se ves čas spreminjamo, pa bi tudi odrasli morali konstantno nadaljevati s preizkušanjem različnih priložnosti. Ne pravijo zaman, da je sedem let na enem delovnem mestu več kot dovolj za izkoristek vseh potencialov. Namesto, da se bojimo neznanega in spremembe, bi se tako morali ves čas zanimati za nove priložnosti in skočiti vanje tudi, če v danem trenutku še ne izpolnjujejo vseh pogojev naših idealnih kriterijev. Če nam srce prigovarja spremembo, ga tako poslušajmo, nove službe pa jemljimo kot naše osebne eksperimente. Ne bomo umrli, če prva služba ob zamenjavi ne bo idealna. Tudi nas ne bo pobralo, če bodo pogoji slabši, kot prej. Osvojiti moramo miselnost, da bomo vselej, če nam služba ne bo odgovarjala, poiskali zamenjavo. Če verjamemo vase in poznamo nekatere zakonitosti zaposlovalne politike, nam nove priložnosti ne bo težko osvojiti.
Korak v novo miselnost se začne, ko mu z zavestjo odpremo vrata. Popolna preobrazba se sicer ne bo zgodila čez noč, saj so pravila, vrednote in vzorci, ki smo si jih pridobili od staršev trdno vtisnjena v našo podzavest. Sama sem zato, da sem končno odprla oči potrebovala zelo bolečo preizkušnjo, ki je prizadela tudi moje zdravje. Če bi podobne učitelje spoznala že prej, bi mi bilo veliko prihranjenega, ker si nisem pustila »videti«, pa me je moralo izučiti življenje. Ko nisem imela ničesar več za izgubiti, sem začela preizkušati nove poti, imela pa sem tudi srečo, da sem spoznala odlične mentorje, s pomočjo katerih sem uspela utrditi novo miselnost, ki mi omogoča, da danes sledim svojim sanjam in opravljam delo, ki me v celoti izpopolnjuje.
Ker vem, kako težko je premagati omejujoča prepričanja in stopiti iz službe, ki nam na nek način kljub neugodju ponuja cono udobja, sem se za mentorico izučila tudi sama. Že več kot dve leti pomagam odraslim, ki so pozabili, kako je biti otrok s sanjami, oživljati spomine in jim pomagati, da odločno stopijo v spremembo. Pomagam jim poiskati delo, v katerem se kažejo priložnosti za uresničevanje njihovih potencialov, stojim jim ob strani, ko pišejo svoja motivacijska pisma in izpopolnjujejo CV ter jih spodbujam, da se pogodijo za zaslužek, ki je višji od trenutnega.
Če o zamenjavi dela že dolgo razmišljaš tudi sam-a, a ne najdeš poguma za prvi korak, te vabim, da izkoristiš priložnost, ki jo ponujam vsem novih strankam – 45 minutno brezplačno strateško posvetovalnico, v kateri bova opredelila tvoja najvišja zaposlitvena pričakovanja, raziskala bova ovire, ki ti stojijo na poti do spremembe, pomagala pa ti bom tudi poiskati motivacijo, da narediš prvi korak in sprožiš tsunami čudovite spremembe. Piši mi na spela.kaurin@gmail.com in rezerviraj svoj termin.
