V zadnjih štirinajstih dnevih smo z otrokoma obiskali dva večja otroška dogodka, na katerih je kar mrgolelo maskot. Moj, drugače zelo pogumni triletnik, se ob pogledu na te pošasti skrije v svoj svet. Od strahu zamrzne, ne premami ga noben bombonček, še za sladoled in vlakec izgubi zanimanje. Obakrat je bil kot v transu, vsakih ko je prišla maskota malo bližje nas, pa ga je streslo po vsem telesu. S podobnimi fobijami se srečuje skoraj vsak od nas. Najbolj pogoste so strah pred višino, letenjem, javnim nastopanjem in pajki. Ker se s fobijami srečujejo tudi moji prijatelji in klienti, sem začela malce bolj poglobljeno raziskovati, kako lahko pomagam.
Strokovnjaki navajajo, da fobije največkrat sprožijo travmatične izkušnje iz mladosti ali celo kasnejšega obdobja, zelo zanimivo pa je, da se velikokrat prenašajo znotraj družinskih članov. Najbolj logična razlaga je, da starši svoje strahove nevede prenašajo na otroke, a morda za tem stoji še kaj več. Zelo zanimiv primer, ob katerem se vedno nasmejim, je strah oziroma gnus do gumbov, s katerim se že vse življenje srečuje moj prijatelj. Gumbov ne mara niti videti, kaj šele, da bi se jih moral dotikati in jih zapenjati. Seveda se je skozi življenje te omejitve moral vsaj delno otresti, saj se z gumbi srečuje praktično vsak dan. Fobijo zna kontrolirati že do te mere, da njegove stiske zunanji opazovalci ne opazimo. Ravno zato je prijatelja zelo presenetilo, ko je podobne znake začela kazati tudi njegova hčerka in to že v prvih letih življenja. Starša ji lahko kupita še tako lepo obleko, a je ne spravi nase, če ima pripet kak gumb. Prijatelji se temu smejimo, a ko moraš s tako omejitvijo živeti, ni več samo smešno. Si predstavljaš kako težko je najti hlače brez gumbov?
Zelo zastrašujoča je tudi fobija pred višino. Kar nekaj prijateljev mi je v zadnjem času zaupalo kako nenavaden je ta strah. Ne samo, da jim ob pogledu v globino postane nelagodno in se jim začnejo tresti noge, odkrila sem še eno zanimivost, zaradi katere se mnogi med njimi sami sebi zdijo nevarni. Skorajda brez izjem so poročali, da jih spreleti grozljiv občutek, da si bodo v globino zaželeli skočiti. Morda prav v tem trenutku … Občutek je tako močen, da se mnogi sprašujejo celo, če so nagnjeni k samomorilstvu. Kaj pa strah pred pajki? S tem se srečujem tudi sama, na srečo pa dokler pajek ne leze po meni, uspem ohraniti mirno kri. Nasprotno poznam tudi ljudi, ki se srečujejo s tako močnimi občutki, da se izogibajo prostorov, v katerem so videli večjega pajka. Tako moj prijatelj v nobenem primeru ne bo odšel v domačo klet, živčnost pa opazim tudi, ko sedi na moji terasi, kjer se najde kakšen zares ogaben velikan.
Upešne tehnike samopomoči
Obstajajo posebne tehnike, s pomočjo katerih lahko vplivamo na »reprogramiranja« možganov in tako neugodne občutke dokaj hitro in v celoti odpravimo. S tem se ukvarjajo tudi mojstri NLP, a je pomembno, da zaupamo le najbolj preverjenim strokovnjakom. Vsak strah je namreč delno koristen, ker nas varuje pred dejanskimi nevarnostmi, zato ni dobro, če dosežemo, da ta v celoti izzveni. Slišala sem že za primere, ko je po reprogramiranju nekdo, ki se je prej bal višine, doživel tako močen preobrat, da je začel mrzlično iskati priložnosti, v katerih je lahko preizkušal skakanje v globino in je tako nenehno tvegal svoje življenje. Tudi sama sem se poučila o nekaterih tehnikah, a sem zagovornica postopnejšega pristopa in kombinacije različnih strategij samopomoči in kontroliranja misli.
Prvi korak je v pogovoru. Šele, ko nekomu zaupamo svoj strah, ga dejansko sprejmemo in začnemo delati na spremembi. V pogovoru se skriva še ena zares velika vrednost. Prepoznamo lahko, da se s podobnimi stiskami soočajo tudi drugi in da zato nismo čisto nič drugačni ali celo slabši. Ko smo se o strahu pred višino pogovarjali s prijatelji in so spoznali, da imajo vsi isti vzorec »samomorilske« misli, se je marsikdo oddahnil, saj je spoznal, da pravzaprav ni potencialni samomorilec, pač pa je to le način, kako reagirajo naši možgani na to vrsto fobije. Moderna tehnologija nam komunikacijo v tem primeru lahko močno olajša. Če v prijateljskih krogih nimate primernih sogovornikov, si lahko pomagate z različnimi forumi ali Facebook skupinami, v katerih svoje izkušnje delijo sotrpini iz celega sveta. Splača se malo pobrskati po internetu in zagotovo odkrijete kako informacijo, ki vam bo olajšala dušo.
Pomemben del odvajanja od fobij je tudi postopno prilagajanje na strah. Ravno zato sem svojega kratkohlačnika v roku 14ih dneh dvakrat izpostavila podobni izkušnji. Seveda ga nisem brezčutno vrgla v strašljivo okolje, pač pa sem ga tesno držala v varnem zavetju objema, ves čas sem se z njim pogovarjala in mu zagotavljala, da bom maskoto prepodila, če bo prišla preblizu, prosila sem najmanjšo maskoto, da si sleče glavo in mu pokaže, da je spodaj res samo človek, sestrico sem nagovorila, da je s svojim zgledom prikaže neustrašnost … Še vedno strah ni izzvenel, a malček že kaže zanimanje za maskote, se sam preoblači vanje, s sestrico pa celo preigrava situacije srečanja z maskotami … Nadaljevali bomo s pogovorom, risanjem in pravljicami, v katerih nastopajo prijazne velike maškarice. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, a napredek je že očiten.
Podobno je tudi pri odraslih. Dejstvo je, da če strah seciramo in se počasi soočamo z njim ter si s tem dokažemo, da pravzaprav ni čisto nič strašen, fobija počasi bledi. Veliko lažje nam bo, če v proces vključimo prijatelja ali pa malce bolj sistematično napredujemo s svojim trenerjem. Ko gremo v boj, si tako lahko pomagamo z NLP metodo sidranja pozitivnih občutkov, pomembna pa je tudi vizualizacija, v kateri preigravamo situacije, ko se soočimo s strahovi. Napredujemo postopoma, vselej si izberimo situacijo, ki jo še lahko obvladamo in občutek strahu ne prevzame kontrole. Če nas je strah pajkov, lahko tako najprej gledamo fotografijo s pajkom, napredujemo z gledanjem videa, na katerem je pajek, nato si ogledamo pajka, ki dela mrežo na zunanji strani okna, v naslednjem koraku se mu približamo od zunaj… Več časa, kot bomo izpostavljeni neugodni situaciji in nam jo bo še uspelo kontrolirati, hitrejši napredek lahko pričakujemo. Pomagamo si lahko tudi s tehnikami sproščanja in kontroliranega dihanja, velik pomen pa ima še kontrola negativnih misli.
Namesto, da se ujamemo v zanko škodljivega fantaziranja, ki le še poslabša naš odziv v realni situaciji, skušajmo misli preusmeriti v pozitiven pogled. Spomnimo se trenutka, ko smo se že srečali z »nevarnostjo« in analizirajmo dogajanje. Spoznajmo, da nam je sicer bilo takrat neugodno, a se nam ni zgodilo čisto nič zares nevarnega. Ne fokusirajmo se na neugoden občutek v situaciji, pač pa ga skušajmo sprejeti. Je pač bilo, kot je bilo, v prihodnosti pa se lahko odločimo, da bo drugače. Še posebej nevarno je, če se srečamo s pravim paničnim napadom. Ker je občutek izjemno intenziven in nam je vzel možnost kontrole, se lahko strah pred njim še dodatno poglobi. S fokusiranjem na težavo, se nam kakovost življenja lahko v celoti spremeni. Če se podobno dogaja tudi tebi, morda lahko preizkusiš program trenerja Barry-a McDonagha, s katerim je iz stiske pomagal celo nekaterim izjemno slavnim imenom.
Če se v boj še nisi zares čisto podal/a pa bi rad naredil prvi korak, rezerviraj brezplačno informativno posvetovalnico v kateri bova preučila kakšen rezultat želiš doseči, kakšne ovire ti stojijo na poti in ali ti lahko pomagam do zastavljenih ciljev.
Kakšen pa je tvoj način soočanja s fobijo? Se enostavno izogneš neugodni situaciji ali izbereš bolj proaktiven pristop in stečeš proti svojemu »Črnemu možu«? Deli svoje izkušnje v komentarjih in tako pomagaj z zgledom še komu, ki bere ta prispevek.
