Le redko od nas na svojih plečih ne nosi bremen, ki si jih je naprtil v obdobju odraščanja. Čeprav so naši starši imeli dobre namene, pa se je sem ter tja kaj zalomilo in danes čutimo posledice njihovih odločitev. Ker se svojega tovora zavedamo, smo pri vzgoji naših lastnih otrok še toliko bolj občutljivi. Nihče nas ne opremi z ultimativnim priročnikom za vzgojo in tako le ugibamo kdaj so naše odločitve prave in kdaj napačne. Neredko se predvsem mame srečujemo s kronično krivdo. Pa je upravičena?
Ko se pogovarjam z mamicami, smo vse istega mnenja. Je lahko še kaj bolj zahtevnega, kot prava vzgoja? Kaj pa sploh je prava vzgoja? Predpisan učbenik ne obstaja, strokovnjaki, ki naj bi jim zaupali, si v mnenjih ves čas nasprotujejo, pravo zmedo pa delajo tudi vzori staršev, s katerimi se srečujemo. Tako smo prepuščeni svoji intuiciji, ki mnogokrat klecne pod težo stresnega vsakdana.
Z dvomom v obvladanje svoje materinske vloge se tudi sama srečujem skoraj vsak dan. Čeprav vem, da si zna moj triletni sin sam obuti copate, mu v večini primerov priskočim na pomoč. Po petih minutah čakanja mi pač zmanjka potrpljenja … Ko zjutraj lovimo zadnje minute, brzimo skozi vas in ko hčerko potisnem skozi že zaprta vrata učilnice, vem, da ne dajem dobrega zgleda. Kadar že dvajsetič ponovim eno in isto neuslišano prošnjo in mi pred očmi bliskajo vrstice številnih prispevkov, ki govorijo o slabih učinkih kričanja, se moj glas enaindvajsetič kljub vseeno povzdigne na frekvenco, ki se sliši do zgornje vasi. In ko zvečer popustim ob jokajočem izsiljevanju in se odrečem dolgo pričakovani rekreaciji, vem da samo piham na ogenj, a mi srce ne dovoli, da bi se brezkompromisno poslovila.
Če ne bi vedela, da ne delam prav, bi bilo vseeno. A kaj ko vem?
Kamorkoli pogledam, povsod so nasveti, ki govorijo, kako bi ravnala super mami. Jaz pa… Niti blizu nisem tej super, še več, včasih ga prav pošteno zabiksam. Krivda se kopiči in začenja boleti. Včasih od stresa in dvoma vase začne boleti prav vsak delček telesa. Na srečo je toliko drugih skrbi, da bolečine večino časa niti dobro ne opazim.
Dokler … Dokler še kdo ne pristavi svojega lončka.
Vsake toliko me mož nepričakovano vrže s tira s svojo opazko, da se pri njem vedno oblečeta sama. Ali pa, da cvilita, le kadar sem jaz v bližini… V srce se mi zarije nož, ko teta na vsakem obisku vsaj petkrat vpraša zakaj še nisem poiskala boljšega logopeda, ki bi hčerko končno naučil izgovoriti r. Na zobozdravstvenem pregledu se vselej zmrazim ob kritičnih pogledih, ki letijo v mojo smer medtem, ko zobozdravnica vrta luknjo v majhen sinov zobek. Ko pridem na obisk v kot iz škatlice pospravljeno sosedovo stanovanje, pol časa izgubim z obžalovanjem, ker tudi jaz ne znam čarati. Najhuje pa je, ko me na vratih ustavi vzgojiteljica in mi pove, da bi si hčerka že morala znati zavezati vezalke.
ZAKAJ DELAM PRAV VSE NAROBE?
Pa delam res, čisto zares, vse narobe? Ko sem se začela spraševati na tak način, je krivda postala lažja. Kaj vse delam prav, je še veliko boljše vprašanje. Morda res ne ravnam vedno popolno, a dokler dajem svojo brezkompromisno ljubezen, mojima dvema ne bo hudega.
Tako bi moral razmišljati prav vsak starš.
Življenje je preveč kompleksno, da bi ga lahko spravili v »regelce« in ga igrali popolno. Kolikor je otrok, toliko je različnih pristopov. Kdo pravi, da je vzgoja odlična, če iz komunikacije odstranimo vpitje? Kaj pa, ko bo nekdo izven družine prvič zakričal nanje? Kdo lahko tudi ve, da bo otrok bolj uspešen, če si bo pri petih letih znal zavezati vezalke? In kdo lahko iskreno zatrdi, da njegov otrok ne je sladkarij, ker jih sam noče?
Je sploh smiselno govoriti o popolni vzgoji?
Četudi bi obstajal idealni recept, pa se sprašujem ali je sploh mogoče, da bi ga obvladali. Je možno, da smo po dolgem in napornem dnevu vedno in vselej super starš, ki vsako svoje dejanje premisli, pretuhta in uskladi s teorijo? Ko nas blatijo sodelavci, ko nam nad glavo visijo neplačani računi, ko brez grižljaja zdrave hrane delamo neprestano že več kot devet ur, ko desetič povemo, da lego kock ni treba stresti po vsemu stanovanju, enostavno ohranimo mirno kri? Je to realno?
Vsak starš dela napake. Vsak starš se tudi trudi, da jih ne bi. Nepopolnost je del našega življenja. Prej, ko to sprejmemo, bolj popoln bo naš vsakdan. Ni lahko, še posebej če so nas starši naučili, da je treba vse opraviti z odliko, a čas je, da se otresemo starih vzorcev. Krivda nikomur ne koristi, še najmanj pa tvojim otrokom. Ne želijo si mame ali očeta, ki trpi za kroničnimi bolečinami, namesto skesanih obrazov pa bi veliko raje imeli za vzor vesele in srečne starše. Zato, ko se na tvojo ramo ponovno usede mali odvetnik gospe krivde, ga frcni stran in se preusmeri v iskanje načina, da napako čim prej popraviš. Če se opravičiš in v trznem pogovoru razložiš zakaj si ravnal/a tako, kot si, ne boš veliko zgrešil/a. To je postala tudi moja praksa in v veliko veselje mi je, ko vidim, da otroka skrbno poslušata, mi v sekundi oprostita in sprejmeta lekcijo, ki jima bo koristila v prihodnjem življenju.
Krivdi sem rekla ne!
Da se ne pritihotapi nazaj, pa na distanci skrbno držim tudi dejavnike, ki me lahko omajajo. Vem, da imajo tudi vzgojiteljice omejeno znanje in mnogokrat nastopijo nasproti staršem s svojim interesom v glavi, zato njihovih besed ne jemljem več kot »zdravo za gotovo«. Seminarje o vzgoji izbiram samo po tehtnem premisleku, ko vem, da predavatelj nima namena, da bi pritiskal na napačne gumbe. S partnerjem se pogovarjam o možnih rešitvah še preden pride do spora. Čenče laikov pa poslušam le s pol desnega ušesa.
Verjamem v svojo intuicijo in jo skrbno negujem.
Če mi bosta otroka, ko odrasteta, kljub vsemu še vedno lahko kaj očitala, pa vem, da jima dajem prave temelje, da očitke prerasteta in prevzameta odgovornost za svoje življenje. Tako, kot tudi jaz prevzemam odgovornost zase. Čeprav vem, da vzgoja mojih staršev ni bila popolna, pa ju imam nadvse rada in sem jima hvaležna za vse kar sta naredila zame. Če to uspe tudi meni, je bil vsak trenutek, ko sem se ukvarjala s krivdo, po nepotrebnem izgubljen. Namesto, da bi se ukvarjala z njim, bi energijo lahko preusmerila v kaj pozitivnega. In to sedaj tudi počnem. Namensko. Treniram se dan za dnem in vsakič, ko udari, je malce lažje.
Pa ti? Se ukvarjaš s težo svoje starševske krivde? Pokliči me, da jo frcneva s tvoje rame. Ne čakaj, da se krivda samo potuhne, pa pa jo odženiva za vedno.
Rezerviraj BREZPLAČNO posvetovalnico še danes!
