Za drugi del januarja pravijo, da je najbolj depresiven čas v letu. Evforija veselega decembra je minila, popustila pa je tudi sveža motivacija, s katero smo se lotili svojih svežih novoletnih resolucij.
Zanimivo, kako smo pred prvim januarjem odločeni, da bomo v tem letu pa res naredili nekaj drugače, boljše, “čisto zares”. Potem pa pride 21. januar in, ja … Ni čisto vse tako, kot smo si obljubili … Se še kdaj počutimo slabše, kot takrat, ko razočaramo sami sebe?
Novoletne resolucije so res čisti nonsens.
In to iz večih razlogov. Ampak o tem kdaj drugič …
Malce drugače je s postavljanjem ciljev. Čeprav skušam tudi na to prepričanje gledati s helikopterskega pogleda, pa še vedno strastno zagovarjam, da nam postavljanje ciljev omogoča uspešnejše doseganje naših potencialov. Gre za zdravo kmečko pamet. Šele ko postavimo svoje cilje, postanemo zares gospodarji svojega življenja – če nimamo koordinat, ne moremo zares držati volana trdno v svojih rokah.
In lajf gre dalje, kot pač gre dalje …
Ni tako?
Vsak ima svoj pogled na to ali je to OK ali ne. Sama verjamem, da je tudi tako čisto kul, če le v sebi nosimo radost. Če smo OK sami s sabo, če čutimo mir, zadovoljstvo in iskreno veselje … Zakaj bi kaj spreminjali? Nekateri ujamejo svoj “flow” tudi brez ciljev. In to je super.
Kaj pa, če te radosti ni?
Kaj če dosegamo navidezno visoke uspehe ampak se ob tem ne počutimo zares srečni in izpopolnjeni?
Ali pa če stojimo na mestu in nikamor ne napredujemo?
Mogoče pa celo trpimo, ker je vse “narobe” in nič “prav”?
Je takrat tudi vseeno, če ne ukrepamo in ne razmislimo zares strateško, kako bi to spremenili?
Prav v tej priložnosti v svojem delu vidim največji čar. K meni pridejo ljudje, ki dojamejo, da ni vseeno. Njihov potencial jim ne dovoli, da bi se še naprej upirali spremembi in jih skozi čustva neugodja spodbuja, da stopijo naprej. Čutijo, da so sposobni doseči več od tega, kar trenutno manifestirajo – večje uspehe, večji doseg, več blaginje, več zadovoljstva in več ljubezni. Napredek! Takrat pa se začnemo pogovarjati o ciljih …
V prvih dneh novega leta sem o določanju ciljev pripravila enodnevno delavnico. Večina izmed devetih udeleženk je sklepala, da se bomo zakopale v analize in počečkale stenski koledar, ki sem jim ga pripravila. Verjamem, da sem jih kar malce šokirala, ko smo začele čisto pri drugem koncu. Pri naših čustvih.
Ključno vprašanje, ki smo si ga postavile v prvi in najbolj ključni vaji je bila “Kakšna čustva si želim čutiti v letu 2018?”. Kakšna čustva si želim čutiti?
O čustvih ne govorimo radi in za večino je povezovanje čustev in ciljev precej nelogično razmišljanje… Cilji so resna stvar, čustva pa so “za babe”. Splošno prepričanje je, da nas čustva ovirajo pri doseganju ciljev. Če hočeš biti uspešen, moraš biti trden, močan, brezčuten … Vse to smo poslušali, ko smo odraščali, saj se družba od nekdaj o čustvih ni znala odprto pogovarjati. Preveč so neoprejemljiva, preveč intimna, preveč …
Kmečka pamet pa pravi, da smo ljudje nič drugega kot le skupek čustev. Čustva so naši upravljalci delovanja, čustva so energija, ki jo oddamo, čustva so konec koncev tudi vibracija, s katero blokiramo ali podpiramo manifestacijo. V svojem filozofskem razmišljanju verjamem, da so čustva pravzaprav naš osebni kompas.
Če so naša čustva “lajt” (angleški prevod1 = lahka, angleški pevod 2 = luč), potem smo usklajeni s svojimi potenciali, potem naše življenje dosega svoj namen.
Vsa težka čustva – od jeze, žalosti in zamere, sramu do nemira, depresije in anksioznosti – pa nam govorijo, da ne živimo v svojem bistvu. Nekaj ni prav. Izstopili smo is svoje tirnice potencialov in negativna čustva nas silijo, da se ponovno utirimo.
Zato je tako zelo pomembno, da čustva vkomponiramo tudi v določanje ciljev. Ko se poglobimo vase in si dovolimo raziskovati ob kakšnih čustvih se bomo počutili “lajt”, lahko in kot čista svetloba, takrat raziskujemo svojo tirnico, svoje poslanstvo, svoje potenciale. Malce filozofsko razmišlanje, a zelo blizu kmečke pameti.
In ko to ugotovimo … Vse odločitve in vsi cilji, ki jih bomo izpeljali iz te predpostavke, bodo v celoti podporali naš potencial in tako nam ni nikoli potrebno dvomiti, ali izbiramo pravilno.
Kar izhaja iz naše “luči” je vedno pravilno.
In kot tako se tudi po zakonu privlačnosti veliko lažje manifestira in se izpelje tudi, ko na prvo žogo ne vidimo možnosti.
Vsaka od udeleženk delavnice je določila tri ciljna čustva leta 2018, za to pa smo porabile skoraj pol dneva. Presenetljivo? Pravzaprav niti ne, saj veščine samorefleksije nima razvite skoraj nihče izmed nas, ko se enkrat tega lotimo, pa je potrebno kar veliko truda, da zares slišimo svojo resnico. Iskreno povedano smo bile po delavnici v večini skoraj vse zmučene, nalog pa tudi nismo uspele izpeljati čisto do konca. Nič hudega. Pomembno je, da smo postavile najbolj trdno osnovo, kar je še za “podelati” pa bomo že nadoknadile tudi izven delavnice.
Med delavnico sem doživela še eno aha spoznanje, za katerega menim, da je dobro o njem spregovoriti besedo ali dve. Udeleženke so bile v večini podjetnice in tako smo se največ posvečale čustvom in ciljem povezanim z njihovim poslom. Zanimivo je imela družba zelo različne podjetniške izkušnje – ene so bile še čisto na začetku, druge pa se uspešne podjetnice že vrsto let in so si svoje poslovne uspehe želele dvigniti na nov nivo.
Ko smo se tako pogovarjale o strategijah, je večina potrdila, da jim najbolj v poslu primanjkuje pomočnik ali pomočnica, na katero bi se lahko zanesle. Vsaka zelo rada opravlja svojo stroko, marketing in ostale poslovne obveznosti, pa večini predstavljajo breme, ki jih izčrpava in onemogoča njihov polni potencial. Jasno je, da če želijo dosegati svoja ciljna čustva, potrebujejo nekoga, ki bo prevzel dela, ob katerih čutijo težka čustva. Ampak … Kako?
V debato se je zapletel vozel omejujočih prepričanj, kaj vse je potrebno, da uresničiš ta cilj. To je predrago, ni ljudi na katere bi se sploh lahko zanesel, tega si ne morem privoščiti … Ko sem jih vprašala ali so stopile v akcijo in skušale s polno resnostjo poiskati primernega človeka, pa je bil odgovor v večini ne.
Omejujoča prepričanja so jih odvrnila od tega, da sploh preizkusijo.
Pa je res, da je taka pomoč tako zelo nedosegljiva? Prepričana sem, da ko izhajaš iz svojih ciljnih čustev, na pot pride prav taka pomoč, ki jo najbolj potrebuješ. Dejstvo pa je, da ne bo potrkala na vrata. Željo je treba spremeniti v cilj, cilj v projekt, projekt v stategije. In potem akcija!
Dekleta so se v akcijo podala, ko so se udeležila delavnice, večina med njimi pa me je kasneje tudi prosila za ponudbo. Odločen korak, ki s katerim so stopile na svojo tirnico in sledile svojim ciljnim čustvom leta. Bo predstavljal glavni ključ za prestop v “lajt”? Bilo bi čisto mogoče …
Za konec naj razkrijem, katera ciljna čustva bodo vodila mene pri sprejemanju odločitev v naslednjem letu. Na moji steni visijo: igrivost, avtentičnost in gracia. Hehe, ja zapisala sem gracia. Moja izpeljanka. Včasih enostavno ne najdemo besede za odtenek čustva, ki ga nosimo v srcu in nič narobe ni, če si izmislimo svojo.
Katera pa so tvoja tri ciljna čustva leta?
Vesela bom, če pišeš na spela.kaurin@superti.si in jih deliš z mano. Če imaš pri definiranju težave, pa veš kje sem. Vprašaj, ali še bolje, pofočkaj se za brezplačni uvodni razgovor.
Naj bo to spodbuda zate. Ker svet potrebuje edinstvene potenciale, ki jih nosiš le ti.
