Starši želimo svojim otrokom le najboljše, vselej pa v nas tli vprašanje ali res delamo vse prav. Starševstva se ne da naštudirati in največkrat le posnemamo vzorce, ki smo se jih naučili v svoji mladosti od svojih staršev. Za boljši občutek sem si sama pomagala z razno literaturo, ker se mnenja strokovnjakov precej razlikujejo, pa me je to samo še bolj zmedlo. Danes verjamem, da vzgoja sploh ni tako pomembna, menim namreč, da otroke zaznamuje predvsem naš vzor in naše navade.
Literatura o starševstvu je polna definicij o različnih tipih vzgoje in skoraj vsak strokovnjak ima svoj pogled na to, katera naša vzgojna dejanja bodo otroka preoblikovala v uspešnega, odločnega, vztrajnega in srečnega odraslega. Le zelo malo odstavkov pa se posveča »psihološki dediščini«, ki jo vsi, ne glede na vzgojo, podedujemo od svojih prednikov. Ne glede na to ali se bolj nagibamo k permisivni, avtoritarni ali demokratski vzgoji, bo otrok vedno in vselej povzel naš vzorec vedenja, naše navade in pogled na svet. Starši smo njihov največji in najbolj vpliven vzor in življenje, ki ga prezentiramo s svojo bitjo, postane njihova realnost, ki bo zaznamovala njihovo celotno prihodnost.
Podobno je tudi z nami samimi. V naši podzavesti so zapisani vzorci, vrednote, prepričanja in psihološke ovire, ki smo jih povzeli od svojih staršev in oni od svojih staršev. Prepričana sem, da je ravno zato v tem času toliko zmede, nezadovoljstva in socialne panike. V zadnjih sto letih se je svet skorajda obrnil na glavo, zavladali so popolnoma novi pogoji, naša prepričanja pa globoko v nas ostajajo taka, kot so bila 300 let nazaj. Samo predstavljam si lahko, kako težko bo šele za naše otroke, saj se razvoj dogaja še toliko hitreje.
Pred nekaj leti sem se te grožnje močno bala in priznati moram, da sem z otroki precej časa odlašala tudi zato, ker nisem verjela, da jim lahko zagotovim dobro prihodnost. Z zrelostjo in pravimi okoliščinami, pa sem dobila novo znanje in predvsem novo zavedanje. Generacijski vzorci sicer so zapisani v vsakem izmed nas, a ta zapis je mogoče spremeniti. Pomembno je le, da se začnemo zavedati in da se zavestno odločimo za spremembo.
Morda najtežji del je, da začnemo biti pozorni in prepoznavati omejitve, predvsem tiste, s katerimi otrokom dajemo napačne signale in jih omejujemo v odprtosti uma in duha. Veliko nam bo o teh omejitvah povedalo naše življenje. Na katerih področjih nismo zadovoljni? Kje čutimo, da ne dosegamo polnega potenciala? Nam morda manjka denarja, nimamo želenega ljubezenskega življenja, delamo preveč, se ne znamo igrati z otroki, nam ves čas primanjkuje časa? Velika verjetnost je, da za vsako od teh tegob stoji naše omejujoče prepričanje ali pa morda kaka nekonstruktivna vrednota. Ker to nezavedno prenašamo na svoje otroke, pa je precej lahko napovedati tudi njihovo prihodnost…
Zadnjič sem na igrišču spoznala deklico, ki se mi je pridružila pri igri na igralih. Kot vedno, sem se tudi takrat prepustila čarovniji igrišča in se sproščeno igrala z otroki. Verjamem, da so igrala narejena za igro, zato nemalokrat tudi sama splezam po njih, se spustim po toboganu (če se prej ne zagozdim) in se zagugam dokler se mi ne zavrti v glavi. Po petih minutah igre me je nova otroška prijateljica pogledala v oči in mi iskreno rekla: »Vi pa ste tako super mamica. Moja pa je vedno tako stroga.« Njene besede so bile kot sulica v srce. Pri osmih letih deklica že močno čuti omejitve svoje mame, a čeprav se jih zaveda, jim najverjetneje ne bo mogla ubežati. Njeno ljubezen do igrivosti in veselja bo skoraj zagotovo poklopilo prepričanje, da se odrasli pač ne igrajo in da je v življenju glavna vrednota resnost in disciplina.
Pa je res? Sama verjamem, da je to, da so tobogani narejeni le za otroške ritke, le ena od omejitev odraslih. In tudi verjamem, da bi vsi starši morali splezati na igrala in s tem otrokom pokazati, da je življenje zabavno tudi, ko odrasteš. Verjamem namreč, da je edina možnost, da bodo naši nasledniki srečni v svoji prihodnosti, če jim pokažemo, da je to njihova pravica.
Prepričanje, da je igra na igriščih rezervirana le za mlade, je ena od naših podzavestnih omejitev, kaj pa druge, s katerimi se omejujemo v doživljanju življenja in sreče?
Naj naštejem le nekaj primerov:
– Nisem dovolj ………………………. (komunikativ(e)n-a, odloč(e)n-a, usposobljen-a…)
– Kaj bodo pa drugi rekli?
– Nimam zadostnih sredstev.
– Velike punce/fantje ne jokajo.
– Da me ne zadane strela, raje potrkam na les.
– Denar imajo le pokvarjeni ljudje.
– V drugi službi mi bo težje.
– Nikoli ni dovolj časa.
– Pravi prijatelji so velika redkost.
– Vsi moški (ženske) so iste.
– Treba je potrpeti.
– Norost je rezervirana za mlada leta.
– To je vse kar lahko dosežem.
– Spremlja me prekletstvo.
– Važna je ljubezen in ne denar.
– Prestar sem.
– To mi ni namenjeno.
– Ne vem kaj je moje poslanstvo.
– Le z odrekanjem in trdim delom se nekaj doseže.
– Uspešne ženske ne potrebujejo pomoči…………………..
– Dokler nisi prepričan v popolnost rezultata, ga zadrži zase.
– Če bi me zares imel rad, bi………………..
Uf… Seznam bi lahko pisala do jutra, pa še ne bi spisala vsega. V zadnjem trenutku, pa mi je na pamet prišla še ena: »Našim otrokom se ne piše dobro.« Neštetokrat sem to slišala v »small talk-u« staršev in čeprav gre le za nepremišljeno frazo, se nihče ne zaveda, da ima zelo veliko moč. Pasivnost, ki nastane zaradi starega prepričanja, ki so ga verjetno uporabljali tudi naši starši, se prenaša iz roda v rod in začaran krog se le stopnjuje. Kaj pa če se tokrat, v tem trenutku odločimo, da bodo naši otroci imeli odlično prihodnost in s tem prepričanjem tudi začnemo živeti? Energija se spremeni v trenutku, ko naše misli objamejo novo prepričanje, podobno pa je tudi z ostalimi omejitvami v naši zavesti.
Če bi rad-a dvignil-a svojo zavest in prepoznal-a omejitve svoje podzavesti, te vabim, da preizkusiš mojo brezplačno posvetovalnico.
Moj iskreni namen je doprinesti k boljši prihodnosti naših otrok in zato se želim dotakniti čim večjega števila staršev. Rezerviraj svoj termin brez vseh obveznosti, le z željo, da spoznaš nekaj novega o sebi in ugotoviš ali si pripravljen-a prekiniti negativno dediščino prejšnjih generacij. Naredi to zase, predvsem pa naredi za svoje potomce.
