Prejšnji teden sem na FB zasledila objavo, ki je imela neverjetno veliko število všečkov.
»Zakaj je ponedeljek tako daleč od petka in zakaj mora biti petek tako blizu ponedeljka?«
»Zanimiva misel«, sem najprej pomislila, nato pa sem z velikim presenečenjem ugotovila, da moja podzavest temu ne prikimava. Še pred enim letom bi sama zagotovo med prvimi prispevala svojega všečka, sedaj pa sem začutila nekaj nenavadnega. Sploh mi ni hudo, da ima vikend le dva dni, pravzaprav že v nedeljo nestrpno čakam na nov dan, ko bom imela mir v svoji pisarni in bom lahko naprej ustvarjala zastavljene projekte.
»Noro!« me je preblisnilo. Pa sem očitno čisto zares našla tisto, kar me izpopolnjuje in me razveseli vsakič, ko zjutraj vstanem iz postelje. Če primerjam z obdobjem pred natanko enim letom imam trenutno veliko manj varnosti in prihodkov kot takrat, s tem pa sta močno omajani vsaj dve od mojih iz mladosti zacementiranih vrednot. Pa vendar se počutim tako živo, bogato in lahko celo rečem zares srečno. Marsikdo si misli, da doma ob svobodi in nedelu pač ni težko biti srečen. Le najbližji pa vedo, da delam morda celo več kot v redni službi in marsikatero noč v pogovoru z novimi prijatelji čez lužo skoraj preskočim.
A to je to.
To je tisto, o čemer sem tolikokrat slišala, pa si nisem znala prav predstavljati. Zdaj čutim, da v službo ne hodim le zato, da lahko prehranim svojo družino, pač pa predvsem zato, da lahko hranim svojo dušo. In ko si predstavljam, da je to le začetek … Prepričana sem, da ko nekaj delaš s srcem in v to usmerjaš svoj napor, uspeh nima več pravih meja.
Pa vendar sem prepričana, da sem ena redkih srečnic, ki tako čuti. Sploh v naši mali Sloveniji je narod vpet v melanholijo in splošen obup. V službo hodijo zombiji, ki odštevajo dneve do novega in novega petka in počasi izgubljajo leta pred svojimi očmi. Kljub nevzdržni delovni klimi, kot sulica napetemu 14 urnemu delovniku, nizkim plačam … večina kar vztraja. Mesec za mesecem, leto za letom. Na plečih se nabirajo nezadovoljstvo, kriticizem, sarkazem, privoščljivost, nekolegialnost, kronična utrujenost in zdravstvene težave, ob tem pa nimajo niti za poštene počitnice. Podobno se dogaja tudi na ostalih življenjskih področjih. Samski štiridesetletniki in štiridesetlenice še kar naprej sami prihajajo zvečer v svoj bleščeči dom, pa čeprav si bolj kot vsega želijo otrok, zdolgočaseni zakonci še kar naprej gledajo v bele stene in si mečejo krivdo pod kolena, osamljeni upokojenci na svojem vrtičku zdolgočaseno pulijo plevel, na vrhu države pa si še kar žepe polnijo isti skorumpirani politiki. Ko je vsega preveč, se morda sem ter tja kdo odpravi po rešilno tabletko k psihiatru in življenje za nekaj mesecev postane bolj rožnato, ko prvi učinek popusti, pa je tirnica še bolj razmajana in razbrazdana.
Zakaj?!
Razlog je samo en – neudobna cona udobja. Čeprav je vsak dan težko vstati, pa obstajajo tudi trenutki, ki so bolj znosni.
Vsak od nas pa ima tudi svojo zlato kletko.
Varno straži mladostne vrednote in podžiga stara prepričanja. Kupuje nam svetleče predmete iz televizijskih ekranov, zagotavlja nam zavidljive družbene položaje in nam omogoča, da živimo v pregrešno dragi hiški z domačim igriščem. Ko imamo vse to, niti ne opazimo, da smo vanjo zaklenjeni sami. Čas prehitro mineva in ob vseh obveznostih nimamo niti časa pomisliti kaj si zares želimo.
Pa je to res to? Se temu lahko zares reče živeti z veliko začetnico?
Po slabem letu, ko sem imela srečo, da so vrata moje kletke na silo odprli »sovražniki«, vem, da je razlika očitna. Danes svojim sanjam zavestno sledim in niti ne gledam zaposlitvenih priložnosti na trgu. Ko bom nekoč o svojem življenju govorila vnukom, bom ponosna nase. Vedela bom, da sem premagala svoje strahove, da sem našla to, kar je pravo zame in da sem dala vse od sebe, da svoj dar delim z drugimi in jim pomagam, da spregledajo tudi sami.
Vem, da iz kletke ni lahko pobegniti. Vem tudi, da so zapisi v naši podzavesti trdni, blokade oblikovane iz najtrših diamantov in izgovori zares iskreni.
Normalno je, da nam ob misli na spremembo postane nelagodno. Možgani delujejo po ustaljenih povezavah, prekinitev teh pa sproža neugodne reakcije.
A vse to je le v naši glavi.
Včasih nam Vesolje s težkimi preizkušnjami, kot je bila moja, usmeri tirnice v pravo pot. Veliko manj boleče pa je, če se za spremembo odločimo zavestno. Pri tem je pomembno, da nismo sami. Ključno je, da se podpremo s kredibilnimi zavezniki in z navijači, ki si iskreno želijo našega uspeha. Na žalost je v sodobni družbi krog prijateljev, ki te polno podpira in priskoči na pomoč z aktivnim sodelovanjem, velik privilegij. In ravno zato je v najbolj naprednih državah potreba po trenerjih (coachih) vse večja. To smo ljudje, ki si iz dna srca želimo najboljše za ljudi okoli nas. Izučili smo se, da s preizkušenimi tehnikami iz vsakega, ki je sprejel odločitev, potegnemo najboljše, mu na najbolj mehek način pomagamo iz cone udobja in ga z vsem znanjem in dušo podpiramo na poti do izjemnega blagostanja.
Veliko lahko narediš že, če se odločiš za zabavni preizkus in rezerviraš brezplačno informativno posvetovalnico.
Brez vseh obveznosti, le z mislijo, da končno narediš vsaj prvi korak v odrešilno spremembo. Edina investicija je tvoj dragoceni čas, a obljubim, da nama pogovor prek Skypa ali telefona ne bo vzel več kot slabo urico. V tem času te bom spodbudila, da oblikuješ kristalno jasno sliko o tem, kaj zate pomeni blagostanje, preverila bom katere ovire ti stojijo na poti, ob koncu pogovora pa boš začutil/a naval nove energije, navdušenost in odločnost, da napraviš prvi korak v boljšo prihodnost.
Ta teden sem doživela še eno zares lepo izkušnjo. Klient, ki se že dalj časa bori s pomanjkanjem samozavesti in strahom pred neznanim, je prejšnji vikend osvojil zanj nekoč nepredstavljiv izziv. Kljub strahu pred višino si je prislužil svečani krst ob Aljaževem stolpu na Triglavu, za piko na i pa se je udeležil še canyon-inga in je kar trikrat ponovil skok iz osem metrske pečine. Svaka čast za tako hiter napredek! Najlepše od vsega pa mi je bilo, ko je povzemal občutke. Izkušnja je le potrdila osnovne lekcije, s katerimi se ukvarjava zadnje štiri mesece. Izbereš lahko le eno pot, na rame si naloži primerno težek nahrbtnik, na poti si pomagaj z zgledom izkušenejših, brez zadreg vprašaj za pomoč in preprosto uživaj v trenutku.
Zares poučen teden, ni kaj! 🙂
