Podaljšan vikend sem preživela na Veliki planini in to v čudoviti leseni koči s savno, pečjo na drva in z izjemnim razgledom. Uf, kakšna pravljica! Lila žefrani, kamorkoli je neslo oko, prijetno svež pomladanski zrak in družba mojih najljubših. Kaj bi bilo lahko še lepšega …
Razen vremenske napovedi.
Prav vse vremenske aplikacije so napovedovale, da bomo soboto prisiljeni preživeti v notranjosti. Vsi okoli mene so preklinjali, saj se nam je podobno zgodilo že lani, ko smo se ujeli v ekstremno mešanico hurikanskega vetra, neprehodne megle in snežne odeje, ki se je vdirala do kolen. Čeprav bi marsikdo takrat obupal in se vrgel v dolino, če pač ne bi šlo drugače, pa smo si mi naredili svoj žur. Preizkušali smo svojo težo na vetrovni blazini, se drli kot norci v zadušni megli in se dričali po mehkih zasneženih vrtačah. Ko smo kot edini gosti sedeli v koči na Zelenem robu, je k nam prisedel simpatični natakar in nam pripovedoval, kako zahrbtna in nevarna je lahko megla v hribih. Izgubili so se že najbolj izkušeni, ob zmedenosti pa je marsikdo odletel v prepad.
Prav ta pogovor mi je še povsem jasno odmeval v ušesih, ko sem se zbudila to soboto in pogledala skozi okno. Megla. Da bi jo lahko rezal. Potihoma sem si čestitala, ker sem kljub deževni vremenski napovedi v svojih kosteh (oz. intuiciji) čutila, da dežja ne bo. Potem pa sem začela razmišljati. Že celo večnost nisem videla planšarskega naselja, zame najlepšega prizora v Sloveniji, in tako močno je po tem utrinku hrepenelo moje srce. Ampak ta vražja megla! Z nami je bil tudi moj petletnik in prav nič fino ne bi bilo, če z njim zalutamo nekje na gori …
Sledil je posvet štrih modrecev in ob jutranji kavi smo se odločili, da se vremenu ne damo. Oblekli smo si nepremočljive jakne, si nadeli kapuce in se odpravili …
Mamici sva ves čas napeto pazili, da nama otroci niso izginili izpred oči. Vidljivost je bila omejena na dobra dva metra, od tam naprej pa se je vse oblilo v belo meglico, zaradi katere so se naši lasje spremenili v razkuhane mokre špagete. Hodili smo po poti in počutila sem se povsem suvereno. Po tej isti stezici sem hodila že neštetokrat in kljub temu, da nisem videla okolice, je moj spomin risal jasno sliko naše lokacije.
Dokler … Dokler moj mož, ki je nadarjen “lutalec” ni stopil iz glavne poti. Bila sem tako osredotočena na otroke, da nisem opazila te usodne napake.
Po spominu bi že morali priti do prvih planšarskih koč, namesto tega pa je bila povsod le ravnica, ki se je prevešala v neprijetne strmine. Potka je povsem izginila in glas strahu je postajal vse glasnejši. Bila sem vedno bolj živčna in nisem imela niti približne predstave kje se nahajamo. Sledil je nov strateški posvet odraslih in odločili smo se, da se odgovorno obrnemo in vrnemo na varno. Po eni strani sem v srcu čutila olajšanje, po drugi strani razočaranje, ker smo zgrešili cilj.
Po nekaj metrih vračanja je eden od otrok na osamljeni skali zagledal majhno, skoraj zabrisano puščico. Kazala je v smer našega cilja. Sledili smo ji in kmalu našli še en smerokaz. Strah je premagala intuicija in skoraj brez besed smo se v četici odpravili iskati še naslednjo markacijo. Pa četrto, in peto, ki je vodila po strmem hribčku navzdol. Na koncu strmine smo ugledali moten obris nečesa velikega. Lahko bi bila skala, lahko tudi hiška …
Z zaupanjem sem se odpravila naprej in zavriskala, ko se je podoba zbistrila in je pred menoj stala osamljena planšarska hiša. Po spominu sem vedela, da bi jih okoli moralo biti še vsaj ducat, a tu ni bilo ne duha ne sluha o njih. Kam neki je izginilo planšarsko naselje? Edina logična razlaga je bila, da smo naredili velik krog naokoli, to pa je potrdila tudi lesena tabla, ki je s puščico in napisom definirala naš željeni cilj.
Kmalu smo prišli do kamnite potke, ki se je bohotno razprostirala po širnem travniku in nam vlivala zaupanje, da je vse OK. Kamni po poti so bili temno modrikasti in prav nič podobni tistim posušeno sivim, ki sem jih poznala iz preteklih “ekspedicij”. Tako se je v moje misli spet prikradel tihi dvom, zaradi katerega sem preslišala večino vicov, s katerimi so si otroci lajšali pot. Namesto, da bi se prepustila in uživala, je moj ram še vedno racionaliziral. In to vse dotlej, dokler nismo končno prišli do željene koče, prijetno poklepetali z lastnikom in se okrepčali s čajem z rumom. Občutek zmagoslavja je bil božanski in otroci so ga zapečatili z žigom planinskega društva.
A čakala nas je pot nazaj in aplikacija na telefonu je kazala, da se bliža deževje. Čeprav navadno v takih primerih začnem besno razmišljati o različnih scenarijih, pa je bil tokrat odgovor v moji glavi le “ah fak, kar bo pa bo”. Težko je bilo zapustiti toplo zavetje, a smo vseeno z navdušenjem zakorakali nazaj v našo domačo smer. Misli smo zamotili s pripovedovanjem vicev. Sprostila sem se ob otroškem smehu in s poskokom korakala dalje.
Šele, ko smo prišli do prve table, sem opazila, da se je megla začela dvigovati. Vidljivost je postajala vse večja, po dobre pol urice pa smo naleteli na markacije, ob katerih smo prej sestopili. Smešno, le nekaj metrov za njimi se je sedaj bohotil dragulj, ki nam je prej pobegnil prav izpred nosa. Pred nami se je razprostiralo že skoraj kičasto planšarsko naselje, na hribčku pa nas je pozdravljala znana plačarska cerkvica.
Manjkalo je le eno – gorovnato ozadje, ki tej idilični podobi postavi piko na i. Prijatelji, ki so bili tukaj prvič, so vriskali od veselja, jaz pa sem se zavedala, da celotnega potenciala zaradi megle, ki je kot debela zavesa zastirala kuliso, še vedno niso doživeli polnega potenciala. Kljub temu smo bili prav vsi navdušeni, ker sem pot dobro poznala, pa smo brez težav in najmanjšega strahu mahnili proti domači koči.
Ko smo se vračali, mi je po glavi začela plesati misel. Kako neverjetno metaforo je ta pot predstavljala za skoraj vsako situacijo v našem življenju!
- Ko nam zavednje prekrivajo naša omejujoča prepričanja, je kot, da bi imeli meglo na očeh in tudi ob najmočnejši želji ne moremo videti celotne slike in polnega potenciala.
- Če vidimo in poznamo pot, se vse zdi nadvse enostavno. Po drugi strani pa …
- Če nas preseneti nekaj neznanega, nas zaslepi strah, hitro obupamo in brez pravega smerokaza nikoli ne prispemo na cilj.
- Pot, ki jo preiskušamo prvič, je vedno posejana s poizkusi in napakami, marsikdaj pa ob tem tudi zaobidemo pomemben delček, ki bi lahko naredil še večji doprinos k naši izkušnji in našem izplenu.
- Brez znanja je naša vidljivost močno omejena, zbudijo se dvomi, strah povzroča nepotreben stres, napredujemo pa tudi zelo previdno in preveč počasi.
- Če pri tem poslušamo zgodbe drugih o tragičnih porazih in neuspelih poizkusih, naš dvom še naraste, hitreje se vdamo in smo ujetniki svojega namišljenega strahu.
- Ko odločitve sprejemamo v timu, je veliko bremena odvzetega in ob pravi podpori skupine lažje najdemo zaupanje za vztrajanje.
- Kaj pa šele naredi mentor, naš smerokaz, ki nam pokaže pot in nam z navigacijo pomaga razumeti kaj lahko pričakujemo?! Ne samo, da lažje in brez odlašanja nadaljujemo proti svojemu cilju, razbremenjeni smo tudi skrbi, da bo šlo nekaj narobe in tako v sproščeni energijski vibraciji začnemo privlačiti okoliščine, ki podpirajo našo namero.
Iz te iste izkušnje sem tudi spoznala, kako močno se je okrepila v zadnjih letih moja intuicija. Enostavno sem vedela, da z dežjem ne bomo imeli večjih težav, in tako tudi nisem bila presenečena, ko je le uro za tem, ko smo se z gondolo odpeljali v dolino, kamera v živo pokazala da je po našem odhodu planino obiskal pravi snežni metež. Vau, kako neverjetno močna izkušnja!
Kot podjetnica in tudi kot mamica se dobro zavedam, kako težko bi bilo življenje, če bi vsak dan živela v svoji osebni megli. V svojem neprebojnem jopiču, ki bi ga tvorila moja omejujoča prepričanja in rane iz pozavesti, bi bila v celoti obranjena vseh priložnosti. Dan bi bil podoben dnevu, moja hrepenenja bi zatrle instant rešitve, vdala bi se v resignacijo in bi brez vedenja obhodila čudovita doživetja.
Pravzaprav sem tako življenje furala kar nekaj časa in megle kljub močni želji nisem mogla pregnati. Moj sivi oblak je bil vselej močnejši od mojega sonca. Ko pa sem pred slabimi štirimi leti prišla na rob prepada, sem se morala odločiti – ali vztrajam in padem v globoko brezno, ali pa se opogumim in skočim na drugo stran, kjer megle ni bilo več. Izbrala sem slednje in prav zato danes lahko tako lahkotno in brez obremenjenosti počnem to, v čemer uživam in se počutim izpopolnjeno ob enem pa samozavestno zaupam v svojo materinsko vlogo.
Vedela sem, da bo pot brez smerokazov še kako trnova, zato sem poskrbela, da so stezo tlakovali preverjeni mentorji, ki so mi s svojim znanjem in zaupanjem razprli celoten zastor. Moj ego mi je prigovarjal, da pot poznam in zato ne potrebujem pomoči, na srečo pa ga je utišala intucija, ki se je v moji preobrazbi še okrepila in mi je vselej ponudila najboljšo oporo pri odločanju. In točno to si želim tudi za druge.
Prehodila sem že veliko poti in danes hitro opazim, kdaj se spušča megla. Ker imam ogromno znanja, ki sem si ga pridobivala skozi 20 in več let, imam v rokah tudi smerokaz. In to ne le znucane in zarjavele puščice … Učim se ves čas in to od najboljših svetovnih trendseterjev, zato je moja tabla ves čas udejtana z novimi informacijami, ki jih navdušeno preizkušam tudi v praksi. A tega ne delam le zase. Moje poslanstvo je, da s svojim znanjem pomagam uresničevati srčne potencale tudi drugih in prav zato je novosti na trgu raziskujem s še večjo strastjo.
V naslednjem mesecu odpiram vrata že tretji generaciji odločnih mamic, ki jih bom skozi mentorski program MBA MAMANAGEMENTA popeljala do popolne prenove samozavesti, zaupanja vase in ljubezni do življenja. Težko bi verjetno našla primerljivi občutek veselja, ko pred sabo gledaš, kako nekdo postopoma odstira meglo iz svojega življenja in začne kot močno sonce sijati v vsem svojem potencialu. Noro se že veselim novih “mba-jevk”, ob tem pa te tudi srčno vabim, da klikneš tukaj in preveriš ali je to morda tudi priložnost zate.
