Bilo je deževno nedeljsko popoldne, ko je nasičena energija dolgčasa skoraj premagala prenasičenost vlage v zraku, ki se je vila iz vročega lonca goveje juhe. Štiriletnik se je prelevil v utež na moji nogi in že 101 tisti dan dosegel, da sem mu poklonila svojo pozornost. Skupaj sva v krop previdno položila špagete, ko sem mu pustila, da je izpod mojih prstov v usta posrkal slastno kačico, pa sem še enkrat v zadnjih desetih minutah zaslišala znani »mami, rad te imam do vesolja in nazaj.« Sladke besede so se ob stoti ponovitvi pregrele v mojih ušesih in skozi možgane mi je kot električni šok švignila misel: »Če to slišim samo še enkrat, bom zakričala do vesolja in nazaj«.
Na srečo je bila v tistem trenutku moja intuicija močnejša od godrnjavega gremlinčka iz podzavesti, namesto da bi kuharskemu pomočniku zabrusila naj utihne, pa mi je iz ust kar samo od sebe skočilo vprašanje: »Hej, pa daj mi povej; kako se čuti ljubezen do vesolja in nazaj?« Njegov pogled se je usmeril v tla in s pritajenim nasmeškom na ustih sem opazovala, kako je brskal po svoji zavesti, da bi našel pravi odgovor. Le kako se čuti ljubiti do vesolja in nazaj? Z zabavnimi vprašanji sem ga spodbudila v igro brskanja po zaprti skrinjici občutkov in skoraj zavriskal je, ko je našel pravi odgovor zase: »Ko si z mano, se počutim lepo. V mojem srčku je toplo tako zelo si mehka in nežna, ko božam tvoje rokice.«
Prav neverjetno je, kako znajo otroci že od prvih poskusov govora brez težav za čustva izbrati ustrezno besedo, ko jih prosimo, da opišejo, kako se čustva zares čutijo in kako jih doživljajo v svojem telesu, pa kar naenkrat izgubijo dar govora. Fenomen se največkrat nadaljuje v odraslo obdobje in še danes so mnogi prepričani, da so čustva le nezavedne kemične reakcije v možganih ali morda zapisi iz našega srca. V resnici čustva nosimo v vsaki naši celici, na njih pa telo največkrat odgovarja z zelo jasnimi znaki, kot so povišan srčni utrip, rdečica na koži, tresoče roke, potenje … Ker se čustev ne učimo zares prepoznavati, naše zavedanje največkrat ostane zelo površinsko, tako pa tudi ne znamo izbrati pravega in konstruktivnega odgovora nanje.
Poznavanje čustev in visoka čustvena inteligenca sta za uspešnost v življenju zelo pomembna, saj nas vodita v najbolj konstruktivno ravnanje zase in za ljudi okoli sebe. Tako je pomembno, da pogovor o čustvih postane del vsakdanje igre znotraj našega družinskega kroga. Otroka moramo čim večkrat spodbuditi, da nam opiše čustvo v vsaj treh besedah, saj ga tako spodbujamo, da brska po svojih občutenjih in prepoznava svojo podzavestno reakcijo na okoliščine. Bolj kot bo znal definirati svoja občutenja, lažje in bolj jasno bo izražal svoje potrebe. Tako si bomo prihranili »cviljenje«, ki para živce večini staršev. Jok bodo nadomestile besede, ker bodo te jasno izražale konkretne potrebe, pa se bomo tudi mi lažje in pravilneje odzvali na njihove želje.
Otroke lahko v prepoznavanje in izražanje čustev spodbujamo z nadvse zabavnimi in igrivimi metodami.
- Igranje z besedami
Ko nas otrok prosi za bombon, ga spodbudimo, da nam opiše, kakšen občutek se v njem zbudi, če pomisli na sladko pregreho. Se mu morda oglasi trebušček ali pa začuti suha usta in je v resnici le žejen? Ali pa ga preganja dolgčas in išče nekaj, kar bi ga zamotilo? Se je morda v njem zbudila radovednost in se igra z podzavestnim ugibanjem kateri bombon boste izbrali? Ko občutek poimenujejo, si otroci krepijo svoj čustveni slovarček, tako pa lahko tudi kasneje veliko bolj odprto in sproščeno govorijo o svojih čustvih.
- Kviz » Ugani pravo čustvo«
Kratkočasno opravilo, s katerim se lahko zamotimo je kviz »Ugani pravo čustvo«. Otroke povabimo, da z nami opazujejo okolico. Iz klopce na domačem igrišču ali pa skozi domače okno skupaj opazujemo mimoidoče in smo pozorni na njihova dejanja. Izberemo si »tarčo« in otroke pozovemo, da povedo, kakšno čustvo izraža oseba, ki jo opazujemo. Mi sami prevzamemo vlogo sodnika, tisti, ki največkrat odgovori pravilno, pa si prisluži sladoled ali liziko.
- Čustva v sliki
Ko so otroci prave volje, jih spodbudimo, da narišejo sliko, skozi katero izrazijo svoja čustva. Pomagamo jim lahko tako, da jim predlagamo barve za posamezno čustvo, predmetno »zamenjavo« za posamezne občutke (npr. toplota = sonce, žoga = navdušenje …), spoznamo jih z izrazi na obrazu … Ko jim slikovno uprizarjanje čustev postane domače, jih pozovemo, da skozi sliko izrazijo tudi svoja negativna čustva. Na ta način lahko prepoznamo njegove notranje stiske, ki jih navadno z besedami težko opredelijo.
Pomembno je, da prepoznavanje čustev urimo skozi igro in na sproščen način. Na ta način se otroci lažje prepustijo podzavestnim doživljajem in prisluhnejo notranjemu glasu. Ne pozabimo jih tudi pohvaliti, ko čustvo opredelijo, in vedno pazljivo poslušajmo, kar govorijo. Pri raziskovanju občutkov jim pomagajmo z nežnimi vprašanji, ki jih počasi pripeljejo do polne zavednosti in najboljše opredelitve doživljanja. Izognimo se skušnjavi, da bi jim vsili svoje razmišljanje in jih spodbujajmo z lastnim zgledom izražanja svojim občutkov.
S tem, ko otroke naučimo prepoznavati in obvladovati svoja čustva, krepimo njihovo samozavest, naučimo jih zavestno doživljati trenutek in spodbujamo njihovo empatijo. Vse te sposobnosti jim bodo močno pomagale tudi v odraslem obdobju. Lažje bodo prepoznali potrebe ljudi okoli sebe, hitreje bodo razreševali konflikte, bolje bodo znali napovedati reakcije in aktivnosti sodelujočih, prepoznavati bodo znali tudi neverbalni del komunikacije, lažje bodo druge prepričali o svojih pogledih … Ko jih spodbujamo, da se naučijo poslušati, kar izražajo z besedami in znajo polno začutiti doživljanje čustev v svojem telesu, jim tako ponujamo dragoceno popotnico za uspešno odraslo življenje.
Če smo sami čustveno visoko inteligentni, jim dajemo dober zgled že od malih nog, v nasprotnem primeru, ko je izražanje čustev naša šibka točka, pa bo morda v prvih poskusih treba malce več pozornost. Veliko lažje je, če sami izhajamo iz pozitivnega čustvenega stanja, to pa je včasih ob množici vseh obveznosti precej trd oreh. Pomagamo si lahko z različnimi metodami, ki jih predstavljam tudi v brezplačni seriji videov Ultimativni vodič kako biti mama z desetko. Če bi rada še okrepila svoje znanje, klikni in mi zaupaj na kateri naslov naj ti pošljem dostop do videov.
Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je čas, ki ga vložimo v krepitev naše in otrokove čustvene inteligence, ena najbolj dragocenih investicij v našem življenju. Poleg notranjega miru, boljše komunikacije in višjih rezultatov, bosta z otrokom oblikovala tudi trdno in iskreno medsebojna vez, ki bo nosila ljubezen do vesolja in nazaj.
