“Moja mamica je žalostna, ker mora v službo,” je približno pred dvemi leti izrekla moja, takrat, štiriletnica, ko smo se s prijatelji pogovarjali o službah. Ko sem to slišala, me je močno zabolelo, a še huje je bilo, ker sem čutila, da ne morem nič spremeniti. Kakšen zgled sem dajala svojim otrokom? Da je služba grozna in je treba ob delu trpeti? Če to počne večina staršev, si lahko sploh kako zamišljamo normalno prihodnost?
Starši s svojimi dejanji nezavedno oblikujemo otrokove podzavestne predstave o svetu in vrednotah. Življenje, ki ga živimo deluje kot jasen vzor, ki determinira njihov pogled na svet. Če je to življenje srečno in izpopolnjeno, jim poklanjamo najbolj dragoceno doto za odraslo življenje.
Kaj pa če imamo ves čas v grlu cmok, če se vsak dan zbudimo z mislijo na nove skrbi, če smo utrujeni, žalostni in utesnjeni? Tudi ta zgled deluje zelo podobno in otroci razumejo, da bodo nekoč, ko odrastejo, podobno živeli tudi sami. Čeprav svoje stiske ne izgovorimo, pa jo mali raziskovalci vselej čutijo. Prepoznajo mimiko na našem obrazu, preberejo ton stresa v našem glasu in opazijo zatrte solze, ki se skrivajo v naši podzavesti.
Včasih čisto nezavedno in brez slabih namenov slišijo tudi naše besede. »Oh ja, zakaj je že ponedeljek in moram spet v to »smotano« službo?« »Vedno sem za vse sama, oči mi nikoli ne pomaga.« »Nimam časa, nimam časa, zelo se mi mudi…«
V njihovi podzavesti se tako oblikujejo vrednote, s pomočjo katerih bodo le stežka oblikovali svoj uspeh in notranje zadovoljstvo.
Prepričana sem, da vsi starši za svoje otroke želimo le najbolje in poznam, da močno boli, ko čutiš, da svoje tesnobe, svoje »kletke« in pogojev ne moreš spremeniti. Prepričana pa sem, da je glavni krivec za to, da ničesar ne spremenimo le strah. V večini primerov za naše nezadovoljstvo ni kriv naš ekonomski položaj, ni kriva omejena količina bankovcev v denarnici in ni krivo to, da ima dan le 24 ur. Najbolj nas v ujetništvu črnih scenarijev življenja držijo prestrašeni dvomi.
Ali sem sploh vreden boljšega življenja?
Kaj vse bom moral žrtvovati za svoj cilj?
Kaj bodo rekli drugi, če naredim to spremembo?
Kako močno me bo bolelo, če ne dosežem cilja?
Kako zelo težko je narediti že prvi korak…
Ta vprašanja so mi zelo blizu in priznam, da prvega koraka nisem uspela narediti sama. Imela sem srečo, da je zanj poskrbela usoda, a ker sem spoznala prave ljudi in si ustvarila okolje, ki me podpira, lahko sedaj pot nadaljujem samozavestno sama.
Imam pa dobro novico.
Zato, da se tok črnih misli pretrga, je dovolj že čisto majhen korak. Ne rečem, da moraš, če trpiš v svoji službi, takoj dati odpoved. Tudi ne pravim, da se loči, če se ob svojem partnerju počutiš osamljeno. Ali pa, da se izstradaj z dieto, če se ob pogledu na sliko v ogledalu počutiš ranjeno.
Dejstvo je, da nam zadovoljstva ne prinese samo cilj, ki ga dosežemo, pač pa veselje gradimo tudi s samim fantaziranjem in aktivnostmi na poti.
Veliko bolje se boš počutil/a že, če samo začneš resno sanjati o rešitvah. Ko boš imel/a izdelan svoj »sanjski« načrt, v katerega boš verjel/a, se bodo sproti začele odpirati možnost. Dobil/a boš spodbudo, da izpopolniš življenjepis in ga dejansko pošlješ na naslove kadrovskih služb podjetij, v katera verjameš. Začel/a boš prepoznavati majhne pozornosti, ki ti jih namenja tvoj partner, večkrat se bo pokazala priložnost, da si vzameš nekaj časa zase, morda se boš tudi odločil/a, da si na krožnik naložiš dve žlici manj…
Vsaka aktivnost, ki jo napravimo v smeri reševanja našega izziva, pa naj je še tako majhna, v nas zbudi upanje, obogati zaupanje in nas napolni z zadovoljstvom.
In ravno to želimo s svojim zgledom sporočati svojim otrokom! Notranje zadovoljstvo in zaupanje, da bo vse še dobro.
Ko enkrat začneš, je najbolj pomembno, da ohraniš naboj. Da vztrajaš v sedlu in ne zaspiš na lovorikah. Do cilja se najhitreje in najbolj z zanosom popelješ, če uspeš ohraniti momentum. Sama si pomagam tako, da si gradim spodbudno okolje. Obkrožila sem se z izjemnimi mentorji, vsak teden svoje misli delim z množico, ki mi vrača s potrditvijo, ves čas se učim, redno meditiram in ogromno sanjam.
Na glas lahko povem, da pridejo tudi dnevi, ko strah ponovno prevlada, ko mi nesramni »Gremlinčki« na rami govorijo, da sem se uštela in ne smem več sanjati. A kaj, ko je življenje zares tako lepo! In ko mi hčerka ob tem, ko ji na njeno spodbudo brez premisleka odgovorim, da obrata na rolerjih ne znam reče: »Mami, nikoli se ne reče, da česa ne znaš, še posebej pa ne, če si trenerka«, vem, da grem z vzorom sedaj v pravi smeri.
Verjemi mi, če se počutiš ujet/o v kotu, je to le tvoja iluzija. Za vsakim izzivom stojijo rešitve in le od tebe je odvisno ali jim boš pustil/a, da izboljšajo tvoje življenje.
Zbudi se. Nato pa se pogovoriva. Rezerviraj brezplačno informativno posvetovalnico!
