Včeraj sva s partnerjem začela pogovor, ki se ni končal v pozitivnem vzdušju. Iz nedolžne opazke se je razvila bolečina, s katero sem težko zaspala, ko sem zjutraj razmišljala malce manj obremenjeno, pa sem lažje sprejela, da je tudi ta konflikt posledica dveh popolnoma različnih pogledov na svet. Znanstveno je dokazano, da moški in ženski možgani funkcionirajo različno, zato se občasne »jebe« v odnosih enostavno ne moremo izogniti.
Moški to dejstvo sprejmejo verjetno veliko lažje. Zgodovina je glede na lovsko vlogo njihove možgane izbrusila v precizno fokusiranje, zato v poplavi čustvenih informacij ženske družbe enostavno ne zdržijo. Sprogramirani so tako, da je za večino skrb za odnos končan, ko žensko ujamejo, nato pa svoje misli preusmerijo v zagotavljanje preživetja in druženje s hordo, ki jih razume na pravi valovni dolžini. To vsekakor ne pomeni, da svojih žena ne marajo več, a ženske tega ne moremo razumeti. Naša glavna vrednota so ravno odnosi in bolj kot vse si želimo biti ljubljene. Tudi naše možgane je izoblikovala zgodovina. Naši geni so sprogramirani z občutkom potrebe po ljubezni in skrbnosti, s katero vzgajamo svoje otroke, da odrastejo v uspešne posameznike.
Ko dobimo otroke, je potreba mamic končno zadovoljena. Končno imamo nekoga, ki nas brezkompromisno ljubi in v zameno smo mu pripravljene vračati zadnji atom naše ljubezni. Mož, ki nas nehote ne razume, pristane na stranskem tiru in začarani krog se začne.
Čeprav se zdi, da trdosrčni lovci ne potrebujejo ljubezni, pa ni čisto tako. Če ne drugače, se to izrazi skozi njihovo mednožje. Dnevno proizvedejo več kot 85 milijonov spermijev in ti imajo nalogo, da si poiščejo pot v svobodo. Ko utrujena žena zvečer ne leže k možu z razprtimi nogami, se oddaljenost povečuje. Čeprav moža močno tišči, pa si pridružuje pravico, da ženska sama od sebe razume njegovo potrebo in vsekakor ni v njegovi naravi, da bi ji to tudi povedal. Včasih se tako zaloti, kako osamljeno poskrbi sam zase in v njegovih možganih se sproži zamera. Na dan privre njegov strah po zavrnitvi in začne se braniti tako, da je vedno manj v bližini svoje drage. Večino časa ni z njo niti, kadar sedita skupaj na kavču. Nemo gleda v televizijski ekran, si odpira steklenico piva ali se zatopi v računalniško igro.
Ženske smo nekaj časa zaposlena s svojimi otroki in sprva ne opazimo odtujitve, ki gradi zidove. Ko minejo meseci brez poljuba, pa tudi pri nas nastane panika. Z možmi želimo razčistiti kaj se dogaja, a besede privedejo do napačnega razumevanja. Ker se bojimo prositi za pozornost, jo zahtevamo preko materialnih ukazov in ko se ti včasih ne uresničijo, moški sliši le novo zavrnitev. Največkrat pogorijo celo pri tako enostavni nalogi, kot je odnašanje smeti. Čeprav jih boli, pa največkrat vseeno verjamejo, da je odnos čisto ok, da so le njihove žene prave nadloge, ki se jih znebiš, če pametno molčiš.
Na srečo ženske intuitivno čutimo, da molk ne vodi v rešitev in v naših srcih začne tleti želja po rešitvi. Včasih prevlada ego in iz odnosa nekatere dame odidejo še preden so dale vse od sebe, da bi stvari spremenile. Moške
udari kot strela iz jasnega in iz maščevanja se razvijejo grde ločitvene bitke, v katerih so največkrat največje žrtve nedolžni otroci. Nekatere ženske znajo po drugi strani svoje potrebe in notranji nemir mojstrsko potlačiti, saj so jih privzgojili, da je potrebno potrpeti. Jezno potlačijo svoje razočaranje, postajajo vedno bolj zagrenjene in trpijo za številnimi boleznimi. Nekatere si dušo olajšajo z občasnimi ljubimci ali pa se v zrelih letih prepuščajo brezglavemu zapravljanju in žuriranju. Otroci so zmedeni. Vedo, da je mamica žalostna, vidijo, da očka resignirano strmi v televizijski ekran in se bojijo, da bo tudi njihov zakon nekoč podoben.
Pa je res nemogoče, da bi se Venera in Mars med seboj razumela?
Marsikateri par ob tem odkima in morda je res, da so sem tokrat malce preveč posploševala. Seveda so tudi pari, ki so srčno zaljubljeni tudi po desetih, dvajsetih, tridesetih letih, a tudi pri teh nedvomno pride do slabših obdobij. To je povsem normalno in veliko naredimo že, če se tega zavedamo.
Ker vsi pari nimajo sreče, da bi se moška in ženska energija idealno poklopila, pa je v povprečju za dober odnos treba delati.
Čeprav je težko potlačiti svoj ego, pa je narava naredila tako, da smo ženske izvorno gonilno kolo. Moški pač ne prepoznajo alarmov, zato jih moramo subtilno spodbuditi v pozitiven tok. Ne smemo si dovoliti, da bi kdajkoli ljubezen do moža primerjale z ljubeznijo do otrok, včasih pa si moramo, četudi je mogoče sem ter tja malce na silo, nadeti seksi podobo pohotne zapeljivke.
Namesto ukazov moramo začeti uporabljati spodbude, namesto zbadljivih opazk ljubeznive pripombe. Vzeti si moramo čas zase in se prepuščati svojim interesom tudi, ko nas mož ob tem ne spremlja. Dovolimo si v življenje povabiti nove ljudi in se igrajmo z novimi izzivi. Ko nas kaj v odnosu zaboli, se vprašajmo na kateri gumb pritiska bolečina. Vzrok za potrtost je vedno in vselej v nas samih in ne v partnerjevih dejanjih. Njegove besede morda včasih bolijo, a zavedajmo se, da govori drugačen jezik od nas. Poslušajmo med vrsticami in spoznajmo na kateri njegov gumb smo pritisnile me.
Predvsem pa poslušajmo svoje srce. Če je to kljub občasni bolečini še vedno polno ljubezni, se splača potruditi. Enako velja tudi za može. Ko ženska naredi prvi korak, ji vztrajno sledite. Le s skupnim delom bosta živela srečno do konca svojih dni …
Kako pa je v tvojem zakonu?
Sediš na Veneri in ne znaš stopiti na Mars ali obratno? Skupaj lahko narediva ključni korak.
Ne bo se zgodilo čez noč, obljubim pa lahko, da boš kmalu začel/a prepoznavati in ceniti malenkosti, zaradi katerih si ga/jo nekoč izbrala za svojo/ega.
Veš, da ga/jo ljubiš, zato poskrbi, da v družbi za šankom ne bo(š) imel razloga, da bi s svojo hordo pel »Čista jeba!«, pač pa se bo(š) veselil ljubeznivo toplega objema.
