Pred nekaj dnevi sem prebrala članek, ki me je nasmejal do solz. Opisoval je tipične situacije, s katerimi se srečujemo starši, ko skušamo svojim otrokom ustreči iz dneva v dan.
Naj jih nekaj na hitro povzamem:
• dan, ko pozabiš s seboj vzeti rezervne plenice, je dan ko jih najbolj potrebuješ,
• bolj, ko se ti mudi, počasneje se otrok premika,
• ko skušaš narediti odlično družinsko fotografijo in se en otrok končno smeji, drugi zagotovo pomežikne,
• bolj pozno, kot greš spat, bolj zgodaj se bo otročiček zbudil,
• trenutek, ko dojameš, da je otrok že preveč časa tiho, je trenutek, ko je že vse prepozno,
• ko drugi starš odide na poslovno pot, otrok zagotovo zboli,
• otrokov prehlad čarobno izzveni v trenutku, ko odpreš vrata pediatrove ordinacije,
• dražje oblačilo kot ga otroku kupiš, večja je verjetnost, da ga bo izgubil,
• v trenutku, ko ugotoviš pravi vzgojni prijem, se otrokovo obnašanje v celoti spremeni.
Originalni članek vsebuje kar 35 primerov, ki so podprti z odličnimi fotografijami. Preberi si ga na: http://www.popsugar.com/moms/Parenthood-Rules-You-Wont-Find-Parenting-Books-34920988?stream_view=1#photo-34921288
Ko članek prebrala, sem je bil na mojem obrazu nasmešek.
Potem pa sem se spomnila, kako sem se počutila, ko sem bila tudi dejansko vpeta v te iste situacije.
Brez dvoma je bilo veliko trenutkov prežetih z jezo, strahom, nemočjo, včasih celo z gnusom in obupom. Ko se pogovarjam z drugimi starši vidim, da večina ta negativna čustva pridno kopiči v svoji podzavesti. Tako se namesto, da bi se pogovarjali o tem, kako so otroci čudoviti in je starševstvo najboljša izkušnja v našem življenju, večina pritožuje nad dnevnimi izzivi in napornim vedenjem malih zahtevnežev.
Zagotovo se moramo starši veliko stvarem odpovedati in včasih tudi kar precej pretrpeti. Že tako smo utrujeni od hitrega tempa življenja, nato pa se moramo ukvarjati še s smrdljivimi plenicami, politim mlekom, raztresenimi kosmiči, svežim kakcem na ravnokar umiti roki, nenehnem pritoževanjem, upori … In Murphy je vselej na delu.
Morda se podobno počutiš tudi sam-a. Če si prebral-a originalni članek, pa je vseeno na tvojem obrazu najverjetneje nasmešek. In to zato, ker je v tvojem srcu velika ljubezen. Ker veš, da je ves napor in so vse žrtve v celoti vredne te ljubezni.
In če se lahko nasmejimo, ko se spominjamo na stare prigode, zakaj jih ne bi tako dojemali tudi, ko se v resnici dogodijo?
Naše misli imajo neverjetno moč in samo od nas je odvisno, kako se bomo počutili v določenem položaju.
Ne pravim, da v prvem trenutku na dan ne pridejo tudi negativna čustva, pomembno pa je, da jih prepoznamo in jih zavestno preusmerimo v pozitivni pristop. Prepričana sem, da je v starševstvu to spretnost še posebno lahko osvojiti. Ljubezen do naših otrok nam je prirojena in pomembno je le, da jo znamo pravočasno priklicati na dan. Tako se izognemo slabim občutkom, izgubljenim trenutkom in nekonstruktivnim vzgojnim prijemom. Iz žrtve se prelevimo v pozitiven vzor in odgovornega starša, ki se zaveda, kako hitro minevajo dragoceni trenutki z odraščajočimi človečki, ki bodo kmalu odšli iz našega gnezda.
Če ugotavljaš, da te starševstvo izčrpava in se sam-a ne znaš izkopati iz negativnih čustev, te vabim, da se pogovoriva v brezplačni posvetovalnici.
Raziskovala(i) bova, kakšen starš bi v idealnem primeru rad-a postal-a, nato pa bova pobrskala(i) po ovirah, ki ti stojijo na poti. Pokazala ti bom, kako lahko ovire hitro preskočiš, po koncu posvetovalnice pa boš vsaj nekaj korakov bližje svoje idealni podobi mame ali očeta.
