Čeprav iskreno verjamem, da v Univerzumu vlada čudovito sozvočje in je vse vselej na svojem idealnem mestu, pa sem vsakič znova, ko naletim na kak nov dokaz, vznemirjena kot otrok, ki se razveseli Božičkovih daril. Verjamem tudi, da v življenju srečujemo številne znake, ki nam pomagajo hoditi po pravi poti. Nekateri se manifestirajo kot jasen občutek, ki izhaja iz naše intuicije, drugi pa so bolj skriti in se nam pokažejo le, če smo na sporočila pozorni in jih znamo prepoznati. Tisti, ki ne verjamejo, govorijo o naključjih, jaz pa sem trdno prepričana, da za njimi stoji več kot le to.
Med svojo staro gardo prijateljev največkrat z zadržkom govorim o kvantni fiziki, ki dokazano učinkuje v našem vesolju in skrbi za majhne »čudeže«, ki jih večina s svojo omejeno zavestjo še ni sposobna razumeti. Nemalokrat sem predvsem od intelektualcev slišala, da jim gredo na živce »New Age« filozofije, s katerimi se tolažijo slabiči, ki za svoje težave iščejo najbolj neverjetne rešilne bilke. Na začetku so me take besede prizadele, saj so omajale moje prepričanje, danes, ko je za mano nič koliko študij in ko skorajda vsak dan naletim na kak nov znak, pa vem, da so te obtožbe le plod neznanja in omejitev, ki opravičujejo cono udobja. Podobnih primerov poznamo tudi nešteto iz naše zgodovini. Mar niso ljudje vse dotlej, ko je pot okoli okroglega planeta opravil Ferdinand Magellan, verjeli, da je zemlja ravna?
Pravzaprav me osebna prepričanja kogarkoli o tem, kakšne zakonitosti vladajo v Univerzumu, niti zares ne zanimajo. Vsak ima pravico do svojega prepričanja in tako kot jaz velikonočne praznike praznujem le zato, ker obožujem pirhe, tudi ni nujno, da vsi stavimo na spiritualnost.
Kar pa zame je pomembno, je zaupanje v preverjene tehnike, s katerimi si lahko tisti, ki si zares želimo odličnosti, izboljšamo življenje. Ena od takih tehnik je zagotovo IZREK JASNE NAMERE. Ko točno definiramo, kaj si želimo uresničiti in to zapišemo na papir ali pa vsaj izrečemo zavestno na glas, nato pa se z zaupanjem prepustimo toku življenja, bomo prej kot slej želeno tudi dosegli. Nekateri pravijo, da s tem, ko opredelimo svojo namero, vesolje dobi jasno informacijo in nam pomaga pri njeni uresničitvi. Če morda vesoljna energija kljub vsemu nima prstov vmes, pa zagotovo na ta način aktiviramo svojo intuicijo in jo začnemo bolj natančno poslušati. Možna razlaga za vse racionaliste, ki trdno zavračajo vsakršno ezoteriko je lahko tudi ta, da s tem, ko svojo pozornost usmerimo v neko stvar, ta pride v našo zavest in tako začnemo bolj jasno prepoznavati dejavnike, ki so povezani z našo usmeritvijo. Kot takrat, ko se začnemo zanimati za določeno znamko avtomobila. Čeprav morda prej tega avta na cesti skorajda nismo opazili, pa po testni vožnji slika postane povsem drugačna in kmalu lahko v enem dnevu naštejemo več ducat primerkov. Prepričana sem, da ima podobno izkušnjo skorajda vsak. Pa je ob tem pomembno, kakšen je pravi razlog za vsa ta »naključja«?
Z namero si lahko pomagamo tudi, ko je pred nami kakšna odločitev, za katero ne poznamo pravega odgovora. Pomagamo si lahko tako, da namerno zaprosimo za pomoč. Namera naj ima jasno opredeljeno sporočilo kakšen odgovor iščemo. Prošnjo izrečemo na glas in brez dvoma ali bo uslišana, lahko pa jo tudi zapišemo na papir in jo imamo tako ves čas pred očmi. Ko je izrečena, jo »izpustimo« iz svojih misli in se prepustimo trenutnemu toku. Pozorni smo na dogajanje v svojem telesu, saj ravno od tam (in ne iz misli, kot si večina napačno predstavlja) izvira naša intuicija. Brez pričakovanj ohranimo odprte oči in smo neobremenjeno pozorni na možne signale. Če se ob kakem znaku sprašujemo ali je to znak ali ni, nismo usklajeni z intuicijo in signal ni pravi. Ko pa nekaj jasno prepoznamo in enostavno vemo, takrat je odgovor pravi. Se ti je kaj takega že kdaj zgodilo? Izjemno učinkovito je, če si o naših izkušnjah pišemo dnevnik. Tako si bomo lažje zapomnili vsa sporočila in si še bolj jasno »dokazali«, da naša spoznanja niso naključen larifari.
Sama sem v zadnjem času imela kar nekaj zanimivih uvidenj in ob nekaterih se je moje telo dobesedno treslo od spoznanja. Tako se je pred mesecem dni v realnost spremenila slika, ki se mi je v mislih prikazala pred 12imi leti in se je še danes povsem jasno spominjam. Ko sem se preselila v nov kraj in sem prvič v roke dobila občinski časopis, sem dobila jasno predstavo, kako bi tako glasilo naredila sama. Po dvanajstih letih sem v istem mediju prebrala razpis za uredniško mesto in ker mi je bil dobesedno pisan na kožo, sem brez pričakovanj prošnjo oddala. Danes lahko ponosno povem, da sem urednica lokalnega časopisa, izdala pa sem že prvo številko, ki je bila med soobčani lepo sprejeta. Na ta način mi je dana še ena priložnost, da med ljudmi širim pozitivna sporočila, za kar sem iskreno hvaležna.
Vesolje me s številnimi znaki spodbuja tudi k precej tvegani odločitvi, za katero pa navkljub morda neracionalnim pogojem čutim, da je prava zame. Ob zadnjem znaku, ko se je nasproti mene v moji precej osamljeni pisarni usedla oseba, ki je o neverjetno podobni svoji izkušnji govorila z mojim cimrom, so se mi pokonci postavile vse dlake na telesu in za nekaj trenutkov se me je lotila celo tresavica. Racio kljub temu še kar negoduje, prepričana pa sem, da bo kmalu prišel še kakšen znak, ki bo odvrnil vsak dvom.
Pretresljivo sporočilo se skriva tudi v smrti izjemne dame, ki nas je v svojem 42 letu zapustila pred slabim mesecem. Njeno srce je mnogo prekmalu popustilo pod pritiskom perfekcionizma in želje, da ugodi vsem okoli sebe. Čeprav je zgodba zares tragična in z njeno družino iskreno sočustvujem, pa verjamem, da je vesolje tako vplivno osebo izbralo s posebnim namenom. Skozi njen primer nas opominja na pomembnost življenja in nas spodbuja, da se ustavimo in začnemo spoštovati dragocene trenutke, ki so nam dani. Tudi tokrat so bile moje oči odprte, moje srce pa še toliko bolj ranjeno, saj sta pod podobnimi pritiski mnogo prekmalu popustili tudi življenji obeh mojih staršev.
In tako Univerzumu aktivno pomagam z akcijo, s katero želim oči odpreti še drugim staršem (in morda celo kakšnemu, ki to še ni), ki namesto negovanja svojega življenja izbirajo stres, hitenje in pritiske okolice. Če želiš stopiti z gasa, se mi tako pridruži v 21 dnevnem izzivu, v katerem te bom z brezplačnimi in povsem oprijemljivimi sporočili v tvojem inboxu vsakodnevno opominjala na majhne radosti in resnice, mimo katerih prehitro hitimo in te spodbujala, da se ustaviš in polno zadihaš. Štartamo 13. aprila, akcija pa je povsem brezplačna in obljubim pa, da ne bo še dodatno obremenila tvojega že tako polnega urnika. Si začutil-a, da je to iskreno sporočilo zate? Prepusti se občutku in se mi pridruži v novi izkušnji.
Vse tiste, ki cenite življenjske izkušnje tudi vabim, da se pridružite Facebook skupini »A veš kaj se mi je zgodilo?« V njej delimo svoje nenavadne življenjske »štorije«, ki lahko služijo kot inspiracija ali pa le čista zabava ostalim v skupini.
