Točno pred štirimi leti sem v teh dneh doživljala mini živčni zlom. Grizla sem si nohte, v želodcu sem imela trdo kepo in želela sem si, da se kalvarija čim prej konča. Točno pred štirimi leti mi je namreč kot strela iz jasnega nova šefica brez razloga predala odpoved in tako povsem zamajala svet pod mojimi nogami.
Tisti dooolg teden, ko smo se pogajali o zaključku te nepravične zgodbe, je zagotovo kriv za večino sivih las na moji glavi. V meni so se mešali občutki strahu, poraza, krivice, jeze in vprašanja “Kaj pa zdaj?”
Iskreno priznam, da je bil to trenutek, ko se mi je zdelo, da sem dosegla svoje dno. Po štirih letih zelo jasno vem, da večina teh občutkov ni prihajala iz situacije same, temveč zato, ker so se pred mano porušile vse vrednote, v katerih sem živela do takrat.
Vedela sem, da sem naredila vse, kar je veljalo kot pogoj za uspeh, a se je ta razblinil tik pred mojimi očmi. Kljub temu, da sem dolga leta delala dneve in noči, razdajala svoje znanje in za dobičke drugih žrtvovala svoje zdravje, to v tistem trenutku ni pomenilo čisto in še manj kot nič. Niti toliko, da bi mi bivši delodajalec priznal pošteno odpravnino, za katero sem se pogajala.
A tudi ta teden je nekako minil … Z grenkim priokusom sem podpisala sporazumno odpoved in takrat se je kamen odvalil iz mojega srca. Ko sem se oddaljevala od stavbe in sem še zadnjič prestopila prag, ob katerem mi je zadnje leto prav vedno avtomatično postalo slabo, sem dojela, da je to zame gromozanski blagoslov. Na pomoč mi je pristopil univerzum ali pa sem s svojimi mislimi priklicala rešitev … Končno sem se odrešila velike muke sužnjelastniškega delovnega razmerja, v katerem sem zaradi lažnih ambicij in preživetvenega strahu vztrajala mnogo predolgo, pa čeprav sem se skoraj vsako jutro zaradi groze pred novim dnevom skoraj zjokala in pobruhala.
In ko sem v tistem trenutku dojela, da je pred mano prelomni trenutek, ko se lahko odločim za mnogo bolj kakovostno življenje, se je vse v moji notranjosti nekaj spremenilo. Padla sem v noro navdušenje, skoraj trans odločenosti, da najdem to, za kar sem prišla na ta svet. Kot bi prepoznal mojo namero, mi je univerzum pridno dostavljal prav tiste informacije, ki sem jih takrat najbolj potrebovala. Po slabem mesecu sem bila močna, kot še nikoli. Zaljubila sem se v življenje, v srcu sem kot še nikoli prej čutila svoj potencial in rodila se je moja vizija, da bom na tem svetu pustila pozitiven pečat.
Danes, po štirih letih uspešnega vztrajanja na samostojni poti vem že veliko več, kot sem vedela takrat. Vem, da tudi podjetniška pot ni posejana le z rožicami in vem, da kljub močni želji včasih še ne moreš doseči pečata, kot si ga želiš. Vem pa tudi, da ni pomembno le tisto, kar nam govori vizija. Pomembna je pot, pomembni so majhni pečati, ki jih sproti puščamo. Prepričana sem, da sem v teh štirih letih takih majhnih pečatov naredila več, kot prej v vseh mojih 36 letih in prav zato se je ves trud še kako izplačal.
Zanimivo mi med pisanjem teh vrstic spet prigovarja tihi nagajivi glasek, ki me sprašuje ali je to, kar danes živim že moj optimum. Pred tremi leti, ko me je trans zaljubljenosti v nove priložnosti nosil po oblakih tega prišepetavanja ni bilo, danes pa … Ja, spet je tukaj in prav je tako. V štirih letih se nabere veliko novih izkušenj in vse zagotovo niso le lepe. Najbolj boleči so trenutki, ko v nekom vidim potencial in začutim njegovo željo, a vem, da zaradi nevidne preveze na očeh, ki sem jo pred štirimi in več leti nosila tudi sama, dlje od sanjarjenja ne bo prišel.
Ta preveza, močan poteg nazaj je zaradi intenzivnega energetskega dogajanja zadnje čase še posebno močno zategnjena … Vsi to čutimo. Priznam, tudi jaz … Ampak! Trdno verjamem, da smo ne glede na vse vplive okoli sebe mi še vedno glavni kapitani svoje barke. Zato, da lahko pljujemo pogumno v pravi smeri kljub visokim valovom, pa je potrebna trdna vizija.
In ko omenjam vizijo, mi dovoli, da se obrnem proti tebi. Te lahko malce pobezam in skušam razrahljati tvoj poteg nazaj? Ja?
Potem te izzivam, da definiraš, kaj zate pomeni beseda uspeh. Kdaj boš lahko rekl-a, da si zares uspešen-a? Če znaš odgovoriti na to, pa se sedaj vprašaj še, ali res delaš vse v smeri, da bi ta uspeh dosegel-a? Čisto zares?
Sama se s temi vprašanji zadnje dni zelo intenzivno ukvarjam, pri tem pa uporabljam tudi orodja, ki sem si jih pridobila od svojih izkušenih mentorjev in sem jih še dodatno razvila skozi delo z mojimi strankami.
Delno je razlog za to poglobljeno razmišljanje tudi dejstvo, da se pripravlja novo leto. Iz izkušenj korporativnega sveta vem, da je v naslednjih tednih najboljši čas, da si zastavimo načrte za naslednje leto. Začne se z definiranjem uspeha, da te še spodbudim in motiviram, pa sem pripravila še skromno darilce zate.
Kot darilo zate sem sestavila kratek vprašalnik, ki te bo spodbudil v razmišljanje o novih zmagah. To je idealna priložnost, da sivo novembrsko razpoloženje začiniš z malce sveže motivacije, hkrati pa se ogreješ za pravo načrtovanje uspešnega leta 2018. Klikni tukaj in se prepusti brainstorm igri tvoje uspešne prihodnosti.
