V ponedeljek je šolski hram prvič prestopila naša petletnica. Ponosno, veselo in polna pričakovanj. Z njo je podobne občutke doživljalo še skoraj 22.ooo slovenskih prvošolcev. Kot darilo zanje in kot pripomoček za starše, sem napisala pravljico, s katero bomo otrokom lažje obrazložili neznano in jim pomagali prebroditi včasih nekoliko bolj neugodne trenutke. Malce prilagojeno zgodbico lahko uporabite tudi za mlajše otroke, ki se srečujejo z novostmi v vrtcu. Ključ je v poslušanju in pogovarjanju. Prvošolci, srečno!
Levčkovi prvi dnevi v šoli
Nekoč sta živeli dve smešni opici v maskah, ki so ju otroci imenovali Spidermonkey in Batmonkey. Imeli sta zelo dobro srce in sta pomagala mladičem, ko so ti zašli v težave. Brž sta priskočila na pomoč, če se je kaka mala žirafa izgubila in sta jo popeljala do staršev. Kadar so slončki imeli domotožje, sta jim govorila pravljice in jim pomagala hitreje pričakati pot domov. Pomagala sta celo takrat, ko se kak nojček česa ni mogel dovolj hitro naučiti. Pripravljala sta zabavne igrice, s pomočjo katerih so šle številke in črke hitreje v glavo, telovadne vaje pa sta spremenila v igrive izzive, ki so jih hitro osvojili tudi najbolj nerodni mladički.
Tistega dne se je poletje že skoraj prevesilo v jesen in počitnice so se končale. Za mnoge male levčke je prišel prvi dan šole. Juhej, so se veselili, a hkrati so v svojem srčku nosili vznemirjenje, zaradi katerega so to noč malo slabše spali.
Tudi mali levček Jon je šel prvič v šolo. Z veseljem je pripravljal svojo torbo in se veselil, ko si je v družbi svojih staršev okoli vratu obesil rumeno rutico. Prvi dan je minil veselo in levček se je čudil novemu okolju. Še nikoli ni bil v tej šoli, zato mu je bilo vse čisto novo. Ko sta zvečer z mamico zavila še zadnje zvezke in je bilo vse nared za prvi samostojni šolski dan, ga je prevzel čuden občutek. Sam v svoji sobici si je začel predstavljati, kako bo zjutraj mamico poljubil v slovo in ostal sam. Brrrr… Ampak on ničesar v tej šoli ne pozna. Kako bo vedel kaj mora storiti po slovesu, kako naj se pogovarja z učiteljico, kaj če bo edini brez prijateljev? Postalo ga je tako zelo, zelo strah, da je začel tiho jokati. To sta slišali smešni opici in sta se brž odločili, da je čas za pomoč.
Skočili sta v Levčkovo sobo in Spidermonkey je vprašala: »Levček Jon, zakaj pa jokaš? Moral bi spati, jutri greš prvič čisto sam v šolo.« Levček si je obrisal nos in dejal: »Saj prav zato se jokam. Strah me je, da ne bom vedel kako naj se vedem. Nobenih prijateljev nimam, zato se ne bom imel s kom za igrati. Kako bom vedel, kam naj se usedem, kaj naj naredim, če bom žejen, kam naj grem na stranišče, kako naj se vedem do učiteljice…? Nič ne vem… Zagotovo bom čisto zmeden.«
Spidermonkey je pogledala Batmonkey-co in dejala: »Se spomniš prijateljica, ko sva sami šli prvič v šolo? Tam sem te spoznala in če ne bi pristopila do tebe in te povabila k igri, bi danes ne reševali sveta skupaj.« »Ja res je«, je rekla Batmonkey. »Veš Jon, vse prvošolčke je strah novega okolja, a to lahko uporabiš tudi v tvojo korist. Sedaj boš imel priložnost, da spoznaš nove prijatelje in si pridobiš nove vrstnike za igro. Zagotovo bo postalo tvoje življenje še bolj bogato kot je bilo do sedaj.«
»Ampak… kako pa naj dobim nove prijatelje? Kaj če se ne bo nihče hotel igrati z mano?« Spidermonkey je v Jonove šapice položila debel flomaster z bleščicami in mu dejala: »Poslušaj, prepričana sem, da se bo vsak želel igrati s tabo, če ga prosiš. Ko vidiš, da ti je kdo všeč, stopi do njega in se mu predstavi. Pohvali njegovo ime in ga povabi, da kaj počneta skupaj.«
»Kaj pa, če ne bo želel?« je s tresočim glasom vprašal Jon. Batmonkey mu je pokazala ogledalo in mu z veselim glasom dejala: »Levček, ti si kralj živali. Poglej se v ogledalo. Mar ne vidiš, da si najimenitnejša žival daleč naokoli? Tvoja griva je tako mogočna, tvoje zobe so super močne, tace imaš velike kot čoln. Povej mi… Res misliš, da se bo kdo branil igre s tabo, če boš prijazen do njega in ga boš le lepo prosil? Če se to vseeno zgodi, pa mu pokaži ta flomaster. Povabi ga, da skupaj rišeta in mu flomaster posodi. Tako lepemu darilu se nihče ne more upreti in zagotovo boš kmalu imel novega prijatelja.«
»Verjamem ti,« je rekel Levček. »Kaj pa naj naredim, če me bo lulat ali pa bom žejen?« »To pa je zares enostavno«, sta se v en glas zasmejali opici. »Dvigni roko in prosi učiteljico naj ti pomaga. To je njena naloga, zato ti bo z veseljem pomagala najti pravo rešitev.«
»In kam naj se usedem?« »Tudi to ti bo svetovala učiteljica. Lepo pa je, če se vsakič presedeš h komu drugemu. Tako boš lažje spoznal vse otroke v tvojem razredu in z njimi navezal prijateljstvo.« Iz Jona so še kar prihajala vprašanja. »Kako pa bo potekalo kosilo? Ali je prav, da učiteljico tikam ali jo moram vikati? Kaj pa, če bom pogrešal mamico?« Opici sta hiteli razlagati. »Kosilo je najbolj zabaven del. Dobili boste pladenj, na katerega boste zložili krožnike in jedilni pribor. Kuharice vam bodo krožnike napolnile, potem pa si boste zbrali sedež v jedilnici, se usedli in se najedli. Pladenj bo treba držati previdno. To že dobro znaš, sva videli, kako si poleti vadil pri babici. Če ti kak krožnik vseeno uide iz pladnja, pa se nič ne boj. Vsakemu se lahko zgodi. Povej učiteljici, ta pa bo poklicala pomoč in dobil boš novo porcijo na mizo… Pomembno je, da učiteljici poveš takoj, ko gre kaj narobe.«
Batmonkey pa je nadaljevala: »Vprašaj jo tudi kako si želi, da jo kličete. Povedala ti bo, če bo želela, da jo vikaš. Povej ji, če boš preveč močno pogrešal mamico. Objela te bo in ti našla igro, s katero si boš lažje krajšal čas.« »In ne pozabi!« je za konec dodala Spidermonkey. »Vsak dan se po šoli pogovori s starši in jima povej, kaj si tisti dan doživljal. Srečna bosta, če bosta lahko veselje delila s tabo, pomagala pa ti bosta tudi, če se boš še kdaj počutil tako prestrašeno kot danes.« Levček se je opicama zahvalil in z vsako podelil eno petko. Nato je pomirjen zaplaval v trden spanec.
Zjutraj ga je mamica komaj zbudila. Levček je bil pripravljen. Vedel je, da bo vse dobro, če se bo le pogovarjal in se veselil novih dogodivščin. Ko ga je mamica poljubila v slovo, si je na obraz priklical nasmeh in ponosno stopil v svoj razred. Usedel se je zraven zebre, ki je še ni poznal, in ji pokazal svoj flomaster z bleščicami. Kmalu sta postala dobra prijatelja in skupaj sta odkrivala nove lekcije življenja.
Spidermonkey in Batmonkey sta Levčka obiskala čez tri tedne. Vprašala sta ga, kako je v šoli in levček jima je ponosno povedal kaj vse se je že naučil. Rekel je: »Brez vaju bi me bilo še danes strah. Upošteval sem vajin nasvet, naj pridno poslušam in pogumno sprašujem, če česa ne vem, in tako pomagam tudi ostalim sošolcem v razredu. Zato me imajo radi in sedaj imam že celo roko novih prijateljev.« Opici sta pokimali, se zasmejali in si čestitali za dobro opravljeno delo. Kaj kmalu pa sta spet odplezali po drevesih do malega krokodila, ki je klical na pomoč, ker se je zapletel v gosto resje. Levček Jon jima je pomahal v slovo, ko ga je še kdaj preplavil strah, pa se je spomnil, da sta opici vedno v bližini, in se hitro opogumil.
Špela K. Kaurin, trenerka odličnosti
