Vstopili smo v zadnji mesec leta in čas je za hitro refleksijo. Si uresničil/a svoje želje? Si dosegel/a svoje cilje? Si zadovoljen s svojim napredkom? Si zaslužiš pohvalo? Če ti ob teh vprašanjih postane nelagodno, vedi, da nisi edini. Pa vendar si čisto zares prav vsak zasluži pohvalo. Verjameš?
Slovenci smo prav neverjetno skromen narod. Naši geni nas silijo, da namesto pohval iščemo kritiko. Zelo nazorno sem to lahko opazovala ta teden, ko se je v mednarodni Facebook skupini predstavila mlada Slovenka. Pripravila je čudovit video posnetek, v katerem pa je bil začetni nagovor izjemno sramežljiv in skorajda opravičilen. Prepričana sem, da je z objavo skušala doseči podporo in odobravanje, a je zanj prosila na klasično skromen slovenski način. »Oprostite mi za amaterstvo in trd naglas ruskega oficirja…« Ko sem pogledala posnetek, me je navdušila s svojo iskrenostjo, sproščenostjo in ljubeznijo do dela, ki ga predstavlja. Kljub temu, da je zavladala sceni, pa sem prepričana, da nihče, ki si je posnetek ogledal, ni mogel pozabiti na že skorajda smešno skromen začetek. Čeprav morda na prvi pogled doda k simpatičnosti, pa gledalec pretirano skromnost v svoji podzavesti prevede v nezaupanje in manjvrednost. In točno to se dogaja s Slovenci. Čeprav imamo znanja na izvoz, čeprav so naše ideje genialne in naše izkušnje nadvse bogate, pa se zaradi svojega pohlevnega pristopa v svetu ne znamo prodati.
Podobno je tudi, ko gledamo na svoje dosežke. Se kdaj zares pohvalimo? Na glas proslavimo svoje male zmage? Si znamo čestitati, ker smo uspešno preživeli še eno leto? Kar srce me boli, ko celo pri sami sebi kdaj opazim, da nepravično zignoriram svoje uspehe. Ko jih odkljukam, pozornost raje takoj preusmerim na nove izzive in morda celo poiščem malenkosti, ki bi jih lahko naredila bolje. Če me pohvali kdo drug, moj pogled zdrsne proti tlom in kaj hitro zamenjam temo. Se podobno dogaja tudi tebi? Ko sem odkrila ta zoprn vzorec, sem se začela zavestno spreminjati svoje obnašanje.
Pohvala je pomemben delček na poti do našega uspeha.
Ko prepoznamo, kaj vse dobrega smo naredili in se znamo ob tem tudi ustaviti ter dosežke proslaviti, dvigujemo svoje razpoloženje, oblikujemo pozitivno vibracijo in tako začnemo privlačiti še več pozitivnih stvari. Pomembno pa je, da pohvala ne prihaja iz našega ega, pač pa iz zavedanja in hvaležnosti do priložnosti in darov, ki so nam uspeh omogočili. Majhna proslava, ob kozarcu šampanjca, ko se za podporo in zaupanje zahvališ ljudem, ki s tabo nazdravijo, deluje čudežno na našo dušo. Pa se spomniš, kdaj si to zares naredil/a?
Krasen občutek je tudi, ko te pohvali nekdo drug, še lepše, če sam iskreno pohvališ koga drugega.
Na žalost, pa so pohvale skorajda pošle iz našega slovarja. Ali žena kdaj pohvali svojega moža? Mož ženo? Šef podrejene? Podrejeni šefa? Prijatelj prijatelja? Še poslušamo se precej površno, kaj šele, da bi delili pohvale. Tako odnosi postajajo zagrenjeni, mi pa vedno bolj potolčeni in osamljeni.
Morda še največ hvalimo svoje otroke. Vsaj upam, da jih vsi hvalimo. Brez pohval bodo namreč le stežka oblikovali samozavest. Pomembno je, da je pohvala iskrena in na mestu, saj drugače otroci hitro spregledajo skozi besede in pravi učinek se izgubi. In ravno pri otročkih lahko najbolj jasno opazujemo, kakšno moč ima pohvala. Če še nisi, naredi preizkus. Otroka, ki se uči obuvati čevlje, vezati vezalke ali umivati zobe, kljub njegovi nerodnosti namenoma spodbujaj s pohvalo. Ko opaziš najmanjši napredek, ga proslavi in se ga iskreno veseli. Otrok bo dobil zagon kot raketa in izziv bo vidno osvojil trikrat hitreje, kot bi ga brez spodbud s pohvalo.
Zanimiva značilnost staršev je, da se hvalimo s svojimi otroci. »Moj še ni star pet, pa zna že brati, moj vozi kolo, pa čeprav drugi še niso osvojili poganjalčka, moj je narisal najlepšo risbo v vrtcu…« Ko sposobnosti otrok primerjamo z drugimi, je to jasen indikator, da sami hlepimo po pohvali. Naš ego je že tako potlačen, da išče prav vsak izhod in najbližji je preko majhnih človečkov, za katere mi nosimo vso odgovornost. Prav je, da starš čuti starševski ponos, a naj bo ta iskren. Njegova osnova naj prihaja iz hvaležnosti in ne iz tekmovalnega duha super ega. Če opaziš, da tudi sam/a nevede kdaj pa kdaj svoje mulčke primerjaš z drugimi, preusmeri svojo pozornost. Ponosno se zahvali za darove, s katerimi se je rodila tvoja mini replika, proslavi njegov napredek z možem ali ženo, nato pa si čestitaj, ker si to izpeljal/a povsem iz srca in čisto iskreno.
Pri dajanju pohval pa imamo Slovenci še eno nacionalno značilnost. »Škrtost« s pohvalami izhaja iz naše tradicionalne navade – tihe »foušije«. Ko nekomu nekaj uspe, se vključi naš alarm in ego začne brskati po razlogih, zakaj si ta človek ne zasluži, da bi se veselili z njim. Še več, prav iščemo možnosti, da njegove zmage zblatimo s kritikami. Pa je to zares potrebno?
Če nikomur ne privoščimo uspeha in sreče, kako lahko pričakujemo, da si jo zaslužimo sami?
Ustvari se začaran krog in narod skromno plazi po kolenih ter s sklonjeno glavo išče drobtinice, ki so na tla padle velikim.
Prvi pogoj zato, da tudi mi postanemo veliki je, da začnemo spoštovati in se veseliti uspehov.
Svojih, tujih, družbenih. Naučimo se gledati s srcem in prepoznajmo trud, ki je bil vložen v vsako dejanje.
Če letos nismo uresničili vseh želja, ki smo si jih zastavili ob zadnjem Silvestru, se potrepljajmo po rami. Še smo živi, v vmesnem času pa smo dosegli toliko malih osebnih zmag. Pohvalimo se, ker smo prebrali dobro knjigo ali pa smo si ogledali čudovit film. Pohvalimo se, ker smo poklicali hišnika, da je popravil luknjo v strehi. Pohvalimo se, ker ponoči lahko spimo brez slabe vesti. Pohvalimo se, ker znamo živeti. In pohvalimo druge. Vsak dan namenimo ljudem, s katerimi se srečamo, vsaj eno iskreno pohvalo ali kompliment. Ponosno se nasmejmo, če sami prejmemo kako lepo besedo in proslavimo napredek, ki ga doživljamo dan za dnem. Pohvala naj postane reden del vsakdana in kmalu bomo začutili moč, ki jo premorejo veliki.
Ker verjamem v čudovito moč pohval, sem čisto na novo oblikovala Facebook skupino »Pohvali se – Pohvali me«.
Vabljeni, da se pridružijo vsi, ki jih ni strah dajati in sprejemati pohvale. Pa tudi tisti, ki imajo morda do tega še imajo zadržke, a si želijo rasti. Vsak dan, ali pa le enkrat na teden, enkrat na mesec, ali pa morda samo enkrat na leto v skupini deli svojo malo zmago. Povsem brez sramu, z željo po iskreni pohvali. Ostali pa brez zavidanja in polni iskrenosti zmage podpremo. S skupno zavestjo, da dobro prinaša dobro. Pridruži se in se začni brezvestno hvaliti!
Če pa opaziš, da imaš do pohvale preveč zadržkov, da bi jih prebrodil/a sam/a, ti blokado lahko pomagam prestopiti jaz. Dogovori se za brezplačno posvetovalnico in pogledala/i bova kako lahko iz tvojih pleč pometeva omejujočo skromnost, ki so ti jo naložile pretekle generacije.
