Bilo je na potovanju po Laosu. S prijateljico sva si za prevoz od priljubljenega popotniškega mesta Vang Vieng do glavnega mesta Laosa, Vientaine-a, izbrali avanturistično preizkušnjo s kanuji. Lokalni vodič nam je razložil nekaj osnov, nato pa nam predal kanuje za dva in nas prepustil samim sebi. Izziv in frustracije zaradi neveščega veslanja je premagal adrenalin, navdušenje nad slikovito okolico in ženska odločnost.
Po dobrih treh urah potovanja po čudovito slikoviti reki Nam Lik nas je čakalo presenečenje. Vodič nam je pokazal impresiven klif in nas izzval, da začinimo izkušnjo s skokom iz skoraj 12 metrske višine. Polna adrenalina nisem preveč razmišljala in sem le sledila trem fantom, ki so plezali po skalah. »Pa saj sem že skočila iz kakega klifa«, sem si ves čas govorila. Pri tem sem imela v mislih znameniti istrski Kamnjak, ki slovi po svojih pečinah. Tudi tam se lahko soočiš z dobrim 10 metrskim … Seveda v tistem trenutku nisem niti želela razmišljati, da sem se vselej najvišjim odskokom na daleč izogibala in svoj ego hranila s skoki iz precej nižjih višin …
Ko sem prišla na vrh pečine in sta pred mano skočila že dva sopotnika, mi je srce začelo močneje biti. Pogledala sem dol in postalo mi je slabo. »To ni dobro«, me je prešinilo. Fant pred mano je omahoval, se dvakrat obrnil, nato pa zamižal, skočil in v skoku kričal. Zagledala sem velik pljusk in nasmejan obraz, ki je pogledal iz vode. Nato pa sem prišla na vrsto jaz. Postavila sem se na rob in v meni je vsaka celica protestirala. Prste na nogi sem porinila čez rob, a vleklo me je nazaj. »To ni naravno!« mi je odzvanjalo v glavi. Zamišljala sem si, kako že skočim, padam in se smejem, a ni pomagalo. Pogled navzdol je bil zastrašujoč. »Nooooooooočem!« je odmevalo v moji notranjosti. Spodaj pa so stali moji sopotniki in čakali na moj skok. Slišala sem spodbudne besede, a so v tem trenutku zame pomenili le še večjo grozo.
Pogledala sem pot, ki je po skalah vodila nazaj k kajakom in se v trenutku odločila: »Ne bom se pustila premagati. Kdor ne reskira, ne profitira!« Zbrala sem vse atome svoje moči, se z največjo muko odlepila od podlage in začutila, da letim. V glavi so mi odzvanjale besede vodiča, ki so nas svarile o pravem položaju rok. Stati bi morale strumno ob telesu, a meni je v glavo v trenutku šinila nora ideja: dati jih moram nad glavo. Z vso silo sem priletela v vodo in začutila pekočo bolečino. Bolele so me roke, bolela me je zadnjica, bolela me je celo glava. Udarec je bil konkreten, a že ko sem drla v globino, je moje telo preplavilo zmagoslavje. Uspelo mi je! Premagala sem nadnaravni strah in svoje največje Gremlinčke in skočila, v kar sem si zadala. Bolečina me je na napako pri padanju opominjala še kar nekaj časa, a sem jo uspešno ignorirala. Vse kar je bilo pomembno, je bilo to, da sem naredila nov korak v svojem življenju.
Podobno, kot s tem skokom, je tudi neštetokrat v naših življenjih, ko vemo, da nam trenutne razmere ne ugajajo, a si ne upamo narediti koraka v drugo smer. Tako nešteto ljudi vztraja v svoji vsakodnevni muki kapitalistične službe, a so kot paralizirani, ko začnejo razmišljati o drugih možnostih. Izgovorov je nešteto in vsak dan le še naprej odlagajo pot v boljšo prihodnost. Podobno je s partnerstvom, prijateljstvom, hobiji, skrbjo za osebno rast … Nikoli ni časa, vselej manjka denarja, na listi so druge prioritete, ljudi okoli nas ne smemo razočarati, ne znamo še dovolj, nismo pripravljeni … Čas pa mineva in naša stiska se stopnjuje.
Kaj pa bi bilo potrebno, da skok kljub vsemu naredimo? Brez daljšega oklevanja, takoj, zdaj?
Iz izkušnje na klifu sem spoznala, da si tam nisem mogla lagati. Ne drugim, še manj pa sebi. Imela sem le dve možnosti – da skočim, ali pa, da priznam poraz in splezam nazaj po »varni« poti.
Si tudi ti sposoben/a ovreči svoje izgovore in položiti karte jasno na mizo?
Boš zbral/a pogum, tvegal/a in zmagal/a, ali pa boš ves čas ždel/a v svojem varnem kokonu in gledal/a, kako tvoji ideali odplavajo po reki? Z grdim in razočaranim občutkom, ker boš globoko v sebi vedel/a, da je vse le velik strah, ki ga ne moreš preseči …
Kaj pa če bi mi podal/a roko in bi odskočil/a skupaj z mano? Če te bo padec zabolel, bova skupaj zlizala rane in nadaljevala še močnejša. Če ti bodo opazovalci ploskali od navdušenja, bom jaz ploskala še bolj glasno. Če bo spomin na tvojo izjemnost v tebi gorel do konca tvojih dni, bom ponosna, ker sem bila del tvoje zgodbe. In če se bodo tvoje hrabrosti za tabo učili tudi tvoji potomci, bova vedela/i, da sva uspela/i spreminjati svet.
Greva?
Začni z brezplačno preizkusno posvetovalnico. Klikni in rezerviraj svoj termin!
