Ko v naše življenje stopi sprememba, se navadno prestrašimo. Postane nam nelagodno, prevzamejo nas dvomi in navadno odlašamo z odločitvami. Menim, da se jih bojimo predvsem zato, ker jih ne treniramo dovolj pogosto.
Samo poglejmo za primer otroke. Vsak dan se srečujejo z novostmi, pa jih ob tem ni prav nič nelagodno. V njih celo uživajo, se z njimi igrajo in jih največkrat zelo pozitivno sprejemajo v svoja življenja. Moja skoraj 6 letna princeska bo jeseni prvič prestopila šolski prag. Zanjo bo to izjemna sprememba. Novo okolje, novi prijatelji, nove učiteljice, nove obveznosti… Nekdo, ki je 30 let starejši od nje, bi se v podobni situaciji počutil zelo nelagodno, ona pa odšteva dneve do 1. septembra. Kako tudi ne? Z novostmi, spremembami in učenjem je prežet skoraj vsak njen dan, zato v novi izkušnji vidi priložnost, veselje in potencial za nove doživljaje. In ravno tak odnos do sprememb je odločilen za odličnost v življenju. Pomembno je, da tudi odrasli uspešno obvladujemo spremembe in znamo v njih prepoznati vse skrite potenciale.
Kaj torej lahko naredimo, da v svoji coni udobja ne bi prespali vseh svojih izjemnih potencialov?
Spremembo v svoje življenje zavestno prikličimo čim bolj pogosto.
Odločimo se in vsaj enkrat na mesec naredimo nekaj, kar nismo napravili še nikoli v življenju.
Vzemimo v roke kuharsko knjigo in preizkusimo nov recept, izberimo novo lokacijo za nedeljski izlet, povabimo na kavo sodelavca, s katerim še nismo spregovorili besede, preberimo knjigo, o tematiki, ki je nismo še nikoli raziskovali, pojdimo v novo trgovino, razveselimo prijatelja z nepričakovanim darilom, naučimo se nove pesmi, napišimo e-mail prijatelju iz osnovne šole, … Idej je veliko in vsak lahko najde kaj, kar bo zanj »prvič«. Ko nam ta praksa pride v kri, pa boste spoznali, da se ne bo izboljšal le vaš odnos do sprememb, pač pa se bo izboljšalo vaše življenje na splošno. Novi rezultati (če pogledamo zgornje primere novosti: odlično kosilo, nova znanja iz knjig, prijateljeva hvaležnost, obujeni spomini iz otroštva…) bodo oplemenitili vašo rutino in obogatili vaš vsak dan.
Kaj pa ima pri vsem zapisanem Zmaj Tolovaj iz naslova?
Ta čudovita domišljijska figura se je ujela v del mojega treninga izzivanja sprememb. Na Žogico Nogico imam čudovite spomine že iz otroštva, detajle pa sem obudila, ko smo z otroci sredi zime odšli pogledat lutkovno igrico, ki so jo pripravile lokalne mamice. Ob koncu predstave, ko aplavza kar ni in ni bilo konec, so se mi pokonci postavile kocine. Ne vem zakaj, ampak začutila sem, da bi to lahko bil moj izziv.
Naslednji dan sem glavni igralki, s katero sva se srečali pred vrtčevskimi vrati, za hec omenila, da bi lahko v kaki naslednji predstavi sodelovala tudi sama. Čeprav v tistem trenutku morda še nisem mislila čisto resno, pa se je priložnost pokazala že čez nekaj mesecev. Mamice so k predstavitvi igre povabili na večji občinski dogodek, ker igralka, ki je skrbela za Zmaja Tolovaja takrat ni imela časa, pa sem v rezervo prišla sama. Ko so me povabili, sem imela cmok v grlu. »Nikoli še nisem igrala v kaki predstavi in tudi izkušenj nimam nobenih. Bom zmogla? Gledali me bodo vsi znanci iz okolice …« so se na moji rami oglašali nesramni »Gremlinčki«. Z navidezno pahljačo sem jih odpihnila in samozavestno potrdila sodelovanje.
V priprave in memoriranje scenarija sem vključila oba otroka in skupaj smo poslušali pravljico še in še in še. Uživali smo, ko smo preigravali dialoge, vlivala pa sem jima tudi samozavest, ko sem skoraj nalašč pozabila kako vrstico in sta me suvereno popravila.
Nato pa je prišel dan predstave. Z mamicami smo uredile sceno in dvorana se je pričela polniti. Z lutko hudobnega Zmaja Tolovaja sem v zaodrju še zadnjič tiho ponavljala besedilo. Začuda nisem čutila prav nobenega vznemirjenja, trema je čisto potihnila. V srcu sem imela le igriv občutek in zavest, da delam nekaj dobrega zase in za vse v dvorani. »Pa kaj, če pozabim kako besedo… Se bom že izmazala. Važno je le, da otrokom pričaram spomine, s katerimi sem odraščala sama. Ko bodo pihali in pihali in pihali in me vzajemno premagali, se jim bo zmagoviti občutek zasidral v podzavest in zgradil košček v mozaiku njihove odlične odraslosti.« S temi mislimi v glavi sem odločno stopila na oder. »Kdo pa je tam? Kakšna lepa žogica. To bi bila igrača za moje zmajčke …« sem pričela svoje besedilo.
S kotičkom očesa sem opazila, kako so se otroške oči razprle še malo bolj široko in kako so požirali vsako mojo besedo. Prežela me je čudovita energija in polna zagona sem čarala nove vrstice dokler ni na vrsto prišlo zadnje dejanje. Otroci so pihali in pihali, zmaj Tolovaj se jim je jezno upiral, nato pa popustil in premagan odletel iz odra.
»Hura!« mi je odmevalo v glavi. Otroci so ploskali in ploskali in dvorano zapustili z mogočnimi izrazi na obrazih. Odrasli so mi čestitali za dobro odigrano vlogo in v sebi sem začutila odličnost.
To je ta občutek.
Občutek zmage nad sabo, občutek, da zmoreš, da si lahko dober, če se le predaš in potrudiš, občutek, da si vsaj za trenutek prispeval k boljšemu življenju drugih. In tako je Zmajček Tolovajček doživel svoj popolni srečni konec …
Mar niso spremembe in novi izzivi res nekaj odličnega? 🙂
Če bi tudi sam/a rada v svoje življenje vnesla igrive spremembe, pa ne zmoreš iz svoje cone udobja ali pa enostavno ne najdeš prave inspiracije, ti pomagam narediti prvi korak v brezplačni posvetovalnici.
