Mame smo genetsko sprogramirane, da skušamo svojim otrokom zagotoviti najboljše pogoje za preživetje. Čeprav se vse trudimo po svojih najboljših močeh, pa se le redka uspe izogniti vprašanju, zaradi katerega kakšno noč ne spimo najbolje.
»Sem zares dovolj dobra mama?«
Ko so o najhujših strahovih povprašali mamice na enemu izmed največjih forumov na svetu, je poleg strahu za zdravje otrok, dvom v materinsko vlogo občutno prednjačil. Mamice so priznale, da jih je strah:
– ali dajejo otrokom dovolj, da bodo lahko v svojem odraslem življenju samozavestno izkoriščali svoje potenciale
– ali naredijo vse, da otroci nekoč ne bodo postali zgube,
– ali so njihove vzgojne metode take, da jim jih otroci, ko odrastejo, ne bodo očitali tako, kot same očitajo svojim staršem,
– ali naredijo dovolj za svoje zdravje, da otrok ne bodo prehitro zapustile,
– ali res naredijo vse, kar se od njih pričakuje, da si lahko pridobijo priznanje družbe, da so dovolj dobre mame.
Prepričana sem, da se s podobnimi vprašanji srečuje vsaka od nas, le redko pa si o tem upamo razmišljati naglas. Vzgojene smo bile pod pritiskom perfekcionizma in v naših glavah je predstava, ki govori o super-mami, ker nam nihče pravzaprav še ni ponudil preverjene slike o tem, kakšna ta super junakinja sploh je, pa je nezaupanje vase še toliko večje.
Mnoge mamice skušajo odgovore najti s prebiranjem najrazličnejše literature, druge se zaprisežejo k modernim metodam vzgoje, tretje pa samo nemočno potihoma odrivajo vprašanje in si na ta način krepijo stresno bolečino. Med slednjimi sem bila pred leti tudi sama. Naredila bi vse, da bi moja dva sončka imela najboljše pogoje, zato sem garala v službi, ki me je izžemala, bedela sem ob s kašljem prežetih nočeh in pozno v noči zlagala umazano perilo v otroške omare. Pri tem pa sem pozabila, da je glavno merilo, ki določa, kako srečni bodo moji otroci v svojem odraslem življenju, moj lasten zgled.
Če dobro pomislim, pozabila niti ni prava beseda. Pravzaprav sem to ves čas intuitivno vedela, ker sem imela v sebi toliko drugih privzgojenih strahov in vzorcev obnašanja, pa enostavno nisem zmogla predreti svojega okovja. Oči mi je odprl boleč življenjski dogodek, ki je poteptal vse vrednote v katere sem trdno verjela, in me na ta način osvobodil, da sem lahko končno začela poslušati svojo intuicijo in slediti svojim potencialom. Mrtev pogled, sključeno držo in kronične glavobole so kmalu po moji odločitvi o spremembi zamenjali navdušenje, hvaležnost in igrivost, od takrat naprej pa je vprašanje vedno tišje in tišje. Seveda še vedno pride kak dan, ko se nesramni glasek v moji notranjosti za trenutek zbudi, ker sem si oblikovala trden sistem vzdrževanja visoke energijske vibracije, pa se vselej hitro poberem in znam svojim otrokom ponuditi najboljši del sebe.
Moja spoznanja so me tako navdušila, da sem znanje začela še bolj in bolj poglabljati, ob poslušanju svojih potencialov pa sem dobila tudi željo, da k podobni preobrazbi pomagam tudi drugim mamicam. Vem namreč, kako samo in nemočno sem se počutila v tistem težkem obdobju mojega življenja, in prepričana sem, da bi, če bi mi le na pot prišel nekdo, ki bi mi dal upanje, kot ga sedaj sejem sama, korak v spremembo naredila veliko prej, s tem pa bi tako sebi, kot tudi mojima otrokoma in možu prizanesla veliko žuljev ter brazgotin.
Vem tudi, da je bilo v tistem času moje vidno polje zelo omejeno, informacijam o boljši kakovosti življenja pa sem podzavestno nalašč zapirala vrata. Moj najboljši izgovor je bil, da za nova spoznanja nimam dovolj časa, pri obrambi pa mi je pomagal tudi ego, ki je vztrajno dvomil o kompetencah vseh, ki so mi skušali predstaviti take ali drugačne priložnosti.
Morda se podobno dogaja tudi s teboj in verjemi mi, da te povsem razumem. Čeprav je naša cona udobja nadvse neudobna, pa je za sprejetje odločitve o veliki spremembi vedno potrebno ogromno poguma in odločnosti. Sama sem za prvi korak potrebovala nadvse bolečo izkušnjo, a le zato, ker prej nisem poslušala vseh znakov in priložnosti, ki so mi prihajale na pot. Če je le mogoče, bi to bolečino rada prihranila ostalim mamicam, prav zato, pa sem pripravila brezplačni program *Ultimativni vodič kako biti mama z desetko*, v katerem bom delila moja najbolj odločilna spoznanja in ti pokazala, kako lahko začneš na povsem neboleč način taliti dvom vase in sprejemati zaupanje, da si dovolj dobra mamica.
Program je zasnovan tako, da ti bo vzel čim manj časa, ker se dogaja na spletu, pa se mu boš lahko posvetila takrat, ko boš rešena ostalih obveznosti. Pripravila sem tri 20 minutne videe, ki sem jih, zato, da te ne preobremenim, razporedila skozi 14 dni. Vsak video spremlja zabavna vaja, s katero boš vadila preverjene tehnike za pridobivanje materinske samozavesti in oblikovanje pozitivnega zgleda, za zaključek programa pa se bomo srečali še v spletni učilnici, kjer bom povzela vse ključne ugotovitve in odgovarjala tudi na tvoja vprašanja.
Prepričana sem, da je moje sporočilo do tebe ni prišlo po naključju, zato te prosim – poslušaj znak, ki ti ga pošilja tvoja intuicija in se mi pridruži v 14 dnevnem skupnem potovanju, v katerem boš odkrila mnoga nova spoznanja in našla motivacijo, da začneš svoje stare nekonstruktivne vzorce spreminjati v pozitiven in močen vzor za tvoje otroke in vse prihodnje generacije.
KLIKNI in mi zaupaj kam naj ti 1. marca pošljem prvo lekcijo. Veselim se, da se bova kmalu spoznali!
