Na prvega aprila dan je začelo teči moje 17. leto zakonsko priznane delovne dobe. Čeprav smo že v maju, mi v glavi še vedno odmeva – WTF, 17 let?! Vsakič, ko pomislim, se mi zdi, kot da gre za prvoaprilsko šalo, ampak nope, res je minilo že toliko let. Prav na dan norcev se je začela moja karierna pot in kot pripravnica sem vsa prestrašena stopila skozi težka vrata na Župančičevi 16.
Še dobro se spomnim, kako so me posadili za mizo štirih referentk in predme potisnili velik kup računov, ki sem jih morala urediti po datumih. V glavi mi je zvonilo cel kup WTF-ov, od tega, da se norčujejo iz mene, saj zagotovo nisem dvajset let za tako nekreativno delo žulila šolskih klopi, pa do tega, da nikoli nočem postati jezna, opravljiva in pobita, kot gospe, ki so ob meni urejale številke. Čez nekaj ur se je pred mano pojavila skuštrana podoba in me povabila v svojo sobano. Šefica …
Gledala me je mrko, izpod čela, in iz vsake njene geste je bilo čutiti superiornost. Zanjo sem bila le smrklja, ki jo je dobila v svoj tim in ji bo z uvajanjem kradla njen dragoceni čas. Kot rojena upornica nisem klonila avtoritativnemu zastraševanju in sem si tako verjetno prav s pokončno držo pridobila malce spoštovanja. Naslednji dan sem dobila svoj računalnik, vsak naslednji dan pa kakšno malce bolj zahtevno in za možgančke spodbudno nalogo. Šefica je stala ves čas za mojim hrbtom, mi gledala pod prste in mi popravljala napake z rdečo. Težko povem, kolikokrat na dan sem se ugriznila, da nisem na glas zakričala WTF in je nekam poslala.
Zdelo se mi je, da me ima na piki, da se prav nalašč pikolovsko vtika v moje delo in mi s popravljanjem malenkosti vnaša nesamozavest. Moja pozornost je bila usmerjena na kritiko, tako pa se mi je povsem nezavedno izmuznilo zavedanje, da sem napredovala veliko hitreje od kogarkoli drugega. Še preden se je zaključil moj pripravniški staž, že sem zamenjala svetovalko ministra, v skrbništvo sem dobila celo proračunsko postavko in upravljala sem z več milijonskimi projekti. Minilo je še eno leto in postala sem redna gostja Bruslja, pogovarjala sem se z najvišjimi evropskimi veljaki in sodelovala v strategijah priprave strukturnih sredstev. Vse to v manj kot treh letih!
Ko gledam nazaj, bi takrat morala biti šefinji, ki me je vzela pod svoje strogo mentorstvo, ker je v meni prepoznala potencial, nadvse hvaležna, a mlada jaz sem videla le slabo plat. Pritisk na mojih plečih je postajal vedno težji, bila sem premlada za toliko odgovornosti, sovražila sem številke, in tako sem si poiskala novo službo, z novo šefico.
WTF? Služba se mi je na videz zdela sanjska, a moja nova “taglavna” je bila še potencirana kopija prve. Pregledala je vsak moj zapis, sedela mi je za hrbtom, ves čas me je potiskala izven cone udobja in me soočala z novimi izzivi. Po njenih navodilih sem morala celo pospravljati svojo mizo! “WTF?! Pa kdo misli, da sem? Otrok ali odrasla oseba?!” Ja, kolikorat sem se takole spraševala … Začuda pa sem tudi na tem delovnem mestu napredovala noro hitro in začela voditi tudi najbolj zahtevne projekte. Vabili so me na glavne stateške sestanke podjetja, bila sem gostja na rojstnodnevnih zabavah lastnika, šefica pa se je redno z mano zaklepetala tudi o povsem osebnih zadevah.
Mislila sem, da je to samo po sebi umevno, ko danes razmišljam pa vem, da je bil razlog le en – čeprav mi ni bilo lahko in sem ob vsakem potisku iz cone udobja čutila velik cmok v grlu, pa sem globoko v sebi že takrat vedela, da mi moji šefi, ki so bili pravzaprav moji strogi mentorji, omogočajo najboljši razvoj mojega potenciala in izgradnjo visoke strokovnosti. In prav zato sem potrpela. Stisnila zobe in naredila, kar smo se naložili. Še danes sem ponosna nase, ker nisem ob kritiki le z WTF-om strgala lista in vrgla napotkov v smeti, ampak sem vedno skušala poslušati, se učiti in dobro premisliti o korektivnih napotkih.
Ja, kot bi rekli moji današnji mentorji oz. coachi, bila sem COACHABLE. Nisem se ujela v zanko svojega ega, temveč sem se kljub občasnim živčnim vojnam in neštetim WTF-om pustala voditi v izgradnji svoje strokovnosti.
Čeprav sem prepričana, da bi mi bilo prihranjenih veliko teh jeznih watafakcev, če bi bili moji šefi ne le mentorji, pač pa tudi coachi, pa sem vsem pravzaprav iskreno in globoko hvaležna. V meni so videli potencial in so me brusili kot najbolj trden diamant. In ja, prepričana sem, da jim je kar dobro uspelo. Ko danes delam s svojimi strankami in jim pomagam z najbolj naprednimi metodami modernega marketinga oblikovati prepoznavno blagovno znamko, skupaj noro uživamo, ko gledamo, kakšne rezultati se rojevajo. OMG, kako je to dober občutek, ko talentirana oseba ob profi marketinški strategiji široko razpre krila in začne ponosno spreminjati svet na bolje!
Ja, danes moje znanje ne bi bilo niti za četrtino toliko močno, če ne bi ob meni ves čas stali strokovni in zahtevni mentorji, ki so verjeli vame. Težko povem, kako hvaležna sem, ker me tako mentorstvo spremlja že celo življenje. Začelo se je z mojo izjemno mami, nadaljevalo z očetom, potem so vajeti prevzeli korporativni šefi, v zadnjih letih, ko sem se odločila za svobodno samostojno pot, pa so moji mentorji svetovno priznani coachi.
Iz dolgoletnih izkušenj sem se naučila, da svojega največjega potenciala nikoli ne moreš do konca razviti čisto sam. Stopati iz cone udobja je enostavno preveč neudobno, da bi to počeli posvem samoiniciativno, zato vedno potrebujemo nekoga, da nas brcne v rit. Če je ta ista oseba tudi strokovnjak za naše področje, pa se od njega lahko hkrati ogromno naučimo in izbiramo najbolj učinkovite krajšnjice.
Odkar si zbiram mentorje sama, pa sem vpeljala še en pogoj. Moj mentor mora biti vedno tudi coach, nekdo, ki nima v rokah le palčke in mrkega pogleda, pač pa navdušenje in najbolj močno orodje za top kreativni napredek – izurjeno uho in srčna coaching vprašanja. Ko te nekdo vodi na tak način, takrat odpadejo vsi WTF-ki (no ja, morda kak uide, ko se zavemo kakšnega noro presenetljivega aha-spoznanja o sebi), nadomesti pa jih navdušenje in tresavica, ko začutimo moč naše prave kreacije.
Smešno … Ko sem razmišljala o zadnjih besedah, se mi je v misli prikradla slika kruha. Rada imam prispodobe in ja, ko razmišljam o tem, kako si krepimo svoje potenciale, je to tako, kot takrat, ko skušamo speči kruh. Čeprav imamo odlično moko, super recept, prav poseben domači kvas, ki zagotavlja prednost pred konkurenco, kruh ne bo nastal, če vsega tega v roke ne bodo vzele tudi roke in začele mesiti. Brez rok ni kruha. Točno tako pa je tudi v našem življenju. Lahko imamo svoj velik talent, lahko se oborožimo z najbolj naprednimi znanji in si kupimo super pripomočke za uspeh, ampak, če nas v roke ne primer prava oseba … našega potenciala nihče zares ne zamesi in čeprav bo morda kdaj vzhajal, do odlične skorjice ne bo nikoli prišel.
V letih odkar sem tudi sama coachinja in mentorica, opažam, da je le peščica ljudi pripravljena svoj ego žrtvovati za svoj veliki debi. Le redki zares rečejo WTF ustaljenim izgovorom in stopijo na najvišjo stopničko. Ja, le redki posamezniki so zares coachable, pripravljeni se učiti in investirati v svoj napredek. Zanimivo, pa prav ti redki posamezniki močno štrlijio iz povprečja tudi s svojimi dosežki. Hočejo več, čutijo, da so tukaj zato, da spreminjajo svet, in skačejo od veselja, ko spoznajo nekoga, ki jim pomaga odpirati oči.
Za take, napredne v razmišljanju in predvsem dovolj resne podjetniške duše, sva s poslovno partnerko Tamaro Belšak pripravili pravi mali MBA za bodoče poslovne zvezde. V svojem srcu čutiva, da je najina naloga v mesenju talentov, zato sva pripravili brezplačen video trening SLEDI SVOJI ZVEZDI, v katerem preko dejanskih primerov iz prakse prikazujeva, kako lahko z zelo majhnimi popravki in dopolnitvami oblikujemo zmagovite prodajne pakete, super odzivne spletne strani, široke baze zvestih fenov naše ponudbe in top blagovno znamko, zaradi katere bodo kupci stali v vrsti pred našimi vrati in nam ponujali izvenkonkurenčno plačilo.
Trening je najino darilo za vse, ki ste pripravljeni biti coachable in dosegati top rezultate. Sestavljen je iz treh 20 minutnih videov in treh hudo praktičnih nalog, ki ti bodo dale možnost, da nova spoznanja takoj apliciraš v biznis in z OMG vzklikom opazuješ njihov učinek.
Če se sprašuješ ali je vredno klikniti na ta link in prevzeti moje darilo, te spodbujam, da sedaj še ti enkrat na glas rečeš WTF. WTF, zakaj pa ne?! Rad-a opravljaš svoje delo in veš, da je to tisto, kar te izpopolnjuje. Zakaj torej ne bi izbral-a coachable rešitve za boljše rezultate? Seveda sama prijava ne pomeni še nič. Razliko naredi tvoja investicija v čas, ki ga boš namenil-a ogledu videov in dokončanju priloženih nalog. Boš torej premagal-a izgovore svojega ega in pustila, da te tvoja najbolj učinkovita šefica, tvoja intuicjia, ki te je vodila do teh vrstic, pripelje še do rezultatov, o katerih sanjaš?
Zapiši v komentarje spodaj, kakšna je tvoja odločitev. Za vse tiste, ki se boste pridružili treningu, pa srčna dobrodošlica. V čast mi bo biti vaša osebna mentorica in coachinja.
