Morda me bo kdo imel za noro, ampak meni je šola na daljavo »the best« in sem za to rešitev iskreno hvaležna. Si predstavljate, da bi nas epidemija doletela dobro desetletje nazaj, ko spletna orodja še niso bila tako razvita? Takrat bi bilo prenašanje znanja res pravi izziv, danes, ko imamo na razpolago številne rešitve za komunikacijo preko spleta, pa je največja težava le naš strah pred spremembami. Ko tako okoli sebe gledam pravo histerijo, živčno jamranje in pritoževanje, bi vsemu skupaj rada rekla STOP! Pa ne zato, ker gre meni to tako na živce, ampak zato, ker na ta način povzročamo škodo otrokom. Ja, prepričana sem, da v resnici naših otrok ne ogroža zares šola na daljavo, pač pa mi, ki smo jo označilo za škodo in grožnjo za naše mlade vedoželjneže.
Kar ne morem verjeti, koliko zgroženih mamic objavlja na družbenih omrežjih, da so hude revice, ker se morajo ukvarjati s svojimi otroci, koliko učiteljev jamra nad zahtevami novega načina poučevanja, potem pa so tukaj še novinarji, ki prav iščejo pomanjkljivosti, s katerimi bi spodbujali nastrojenost in demantirali poskuse šolnikov. Da ne bo pomote, tudi sama sem mama dvema mulcema in vem, kako to gre. Tudi mene ob moji sedmošolki včasih zaskrbi, ko več kot osem ur dnevno gleda v računalnik in prepisuje v zvezek. In tudi jaz včasih zgubim živce, ko v svojem delovnem času (ki ga nadomeščam v poznih nočnih urah) četrtošolcu skušam vliti motivacijo in mu razjasniti navodila učiteljice, ki jih še sama ne razumem najbolje. Ja, ni lahko, ampak j… ga, takle mamo. Zakaj neki bi svojo energijo ob vsem tem trošili še za jezo in neutemeljene prejudikacije o tem, kakšne uničujoče posledice bo imelo to zapleteno poučevanje na naše otroke?
V tej situaciji se ponovno zelo dobro pokaže, kako smo ljudje na trenutni stopnji zavedanja podvrženi programu igranja žrtve. Vsako spremembo vidimo le kot grožnjo in kot ubogi revčki vijemo svoje roke, kakšne grozne posledice bo imela situacija v kateri smo se znašli. Miselnost žrtve je vgravirano v naš DNK in namesto, da bi naš um skušal v dani situaciji poiskati priložnosti, išče le bedo, trpljenje in grožnje.
Ampak čisto zares – zakaj ste tako prepričani, da bo nekaj tednov učenja na daljavo tako drastično uničilo življenja in prihodnost naših otrok? Kako to veste?
Mogoče bo pa res, a ne zato, ker bi bil takšen sistem poučevanja zares škodljiv, pač pa zato, ker smo ga mi označili kot takega. Te označbe polagamo v podzavest naših otrok in jim na ta način negativen scenarij čisto zares pišemo pravzaprav sami. Otroci imajo ves čas napeta ušesa in iz naših besed razumejo, da žrtve. Slišijo, da bodo imeli zato, ker niso v fizičnem stiku s svojimi vrstniki, velike čustvene težave. Slišijo, da so ubožčki, ker morajo nositi maske. Pa da so učitelji totalno zmešani, ker jim dajejo toliko dela in jim jemljejo pravico do pravičnega poučevanja. Halo!!! Kako naj otrok, ki ves čas posluša take opombe (in bodite prepričani – zelo dobro jih sliši, tudi če mislite, da ne posluša), v poučevanju na daljavo najde prednosti in ohrani zaupanje, da bo z njim vse v redu?
Ja, to je tipičen primer tega, kako se škodljivi vzorci mišljenja prenašajo iz generacije v generacijo – svojo miselnost žrtve v tem primeru tako zelo očitno prenašamo tudi na svoje otroke. Ko to gledam, mi ni ravno lahko … Če sem dolgo časa verjela, da ljudje počasi prihajamo do točke v evoluciji našega razvoja, ko se bo naša zavest okrepila in bomo spoznali, da smo svobodni kreatorji in nikakor ne nemočni sužnji naših strahov, sedaj, ko gledam našo nastrojeno družbo, le stežka ohranjam upanje, da je ta trenutek že blizu nas. Največ upanja polagam v naše otroke, med katerimi mnogi s svojimi pogledi in ravnanji kažejo, da se ta zavest dejansko rojeva, a kaj, ko bodo na koncu, ko nekoč odrastejo, še vedno v njih prevladovali vzorci in pogledi na svet, ki si jih bodo v mladosti naložili od naše generacije ujete v miselnost ubogih žrtvenih jagenjčkov.
Zato vas prosim … ko boste naslednjič razmišljali o šolanju na daljavo, vsaj za trenutek izklopite svoj privzgojeni avto-radar za detektiranje slabega in se kot opolnomočeni piloti usmerite na priložnosti te vožnje.
Kaj pa, če se bodo zaradi šole na daljavo učitelji končno naučili uporabljati sodobna elektronska orodja in bo tako pouk za naše učence postal tudi kasneje veliko bolj zabaven in interaktiven?
Kaj, če si bodo prav v tem obdobju učenci pridobili samozavest, da pišejo svojemu učitelju e-mail in ga prosijo za pomoč, kar si prej nikoli ne bi upali (ali na to sploh pomislili)?
Kaj, če se bodo učenci in učitelji naučili, da lahko odlično sodelujejo tudi, če niso ves čas v fizični bližini?
Kaj, če bodo učenci zato, ker so jih učitelji sedaj primorani povabiti v svoje domove, svoje »mučitelje« začeli videti v drugi bolj človeški luči in jim bodo zato bolj zaupali, se raje učili in z večjim veseljem tudi kasneje hodili v šolo?
Kaj pa, če bo ravno teh nekaj tednov ali mesecev šole na daljavo vplivalo na to, da bodo naši otroci lažje sprejemali spremembe, postali računalniško super opismenjeni, se bodo bolje znašli pred izzivi in postali najbolj kreativna, inovativna in empatična generacija do sedaj?
Kdo ve, kakšne bodo posledice, ampak glede na to, da smo se znašli v tem kaosu, na katerega res nimamo nobene možnosti vpliva, si sami pri sebi odgovorimo – kakšno razmišljanje bo bolj koristilo nam samim in našim otrokom? In tudi, če se morda v naše glave zasidrajo utemeljeni razlogi, zakaj bi bilo normalno šolanje v teh razmerah boljše, se opomnimo, da morda ta naša resnica ni ravno edina prava resnica. Bi bilo res bolje, da je otrok en teden v šoli, nato pa je naslednjih 10 dni cela družina v karanteni in v strahu, da bo korona prišla tudi do njih? Je res bolje, da pouk normalno poteka, večina razreda pa zaradi karantene in celo bolezni manjka? Kar je je, korona polni bolnice in naš zdravstveni sistem kleca, zato je treba požreti nekaj nelagodja in se nehati upirati temu, na kar itak ne moremo vplivati. Sama pa se ob tem vedno vprašam, če ni vse skupaj le ena velika in usklajena simfonija univerzuma, ki poteka po točno določenem »devine« scenariju, ki skrbi za ravnotežje in hkrati podpira razvoj ter idealno vozi evolucijo.
Kot verjamem v to, verjamem tudi, da je moja naloga, da pomagam pri dvigovanju zavesti. Moj pristop je poučevanje in zato kljub temu, da bi se raje zavlekla v svoj mirni svet, javno zapisujem te misli in upam, da dosežejo tiste, ki so jim namenjene. Najbolj pa moje srce bije za otroke in njihove potenciale. Želim prispevati pri tem, da zanje ustvarjam najboljše priložnosti in prav zato skušam »razsvetljevati« tudi učitelje. Ker imam sama s poučevanjem na daljavo zelo dobre izkušnje že vrsto let (tako v vlogi učenke, kot tudi učiteljice), sem pripravila praktičen vodič za učitelje, v katerem bodo zbrane prednosti, ki jih skozi šolo na daljavo velja izkoristiti, predvsem v smislu grajenja odnosov in povezovanja z učenci. Vodič je namenjen učiteljem, ki se zavedajo, kako pomemben člen v življenju svojih otrok so in jim zato z vso odgovornostjo skušajo ponuditi najboljši vzor in pogoje za uspešno prihodnost. Vodič je seveda brezplačen, več o njem pa lahko prebereš TUKAJ (klikni). Če pa poznaš kakšnega primernega učitelja, mu prosim prepošlji to sporočilo in ga povabi, da si vodič brezplačno naroči preko te spletne strani: http://superti.si/vodic-za-ucitelje-sla-na-daljavo/.
Dajmo, nehajmo jamrati in se kot pravi kreatorji usmerimo v rešitve. Za nas in za naše otroke …
